Ostani Nataše Velikonja • Pesnice o pesnicah

Pogovor ob knjigi OSTANI Nataše Velikonja, se je odvijal v torek, 29. septembra, ob 19h v Hostlu Celica na Metelkovi.

ne dovoli

kot bi imele pokvarjen radar, reče urška, merilni

sistem imajo totalno sfukan, kapitalizem jih

je tako sfukal, reče, tako so razredno uničene

v svojem odnosu do telesa, v telesu sta se jim

tako zelo pomešala kapitalizem in meščanska

dostojnost, tako zelo so popredmetile telesa in

iz njih naredile menjalno sredstvo, da sploh

niso sposobne procesirati, kaj je nevarnost,

kaj je nasilje, otopeli čuti dajejo popačeno

percepcijo nasilja, in ne znajo procesirati, kaj

je človeški stik, kaj je užitek, kaj je želja. vse v

seksu je razredna pozicija, reče, in razredna

pripadnost se kaže v tem, kako se uprizarjajo

paritveni obredi, kaže se skozi način uporabe

nasilja, in srednji sloj ima tako zelo potlačeno

izražanje želje, da ko pridejo do tebe, te samo

še posilijo. zato njo privlačijo zgolj ljubimke,

ki ne samo spizdijo iz svojega razreda, ampak

ga z analizo tudi umorijo, ki ne uporabljajo

teles za paritvene obrede svojega razreda in so

osvobojene vseh razrednih scenarijev. večina

dela napako, reče, ko misli, da je osvobojeno telo

seksualizirano. ni seksualizirano, ampak zgolj

uprizarja nek scenarij. zato je morala v seksu

ves čas nadzorovati stvari. toda ljubimke, ki jo

privlačijo, ne uprizarjajo ničesar, so osvobojene,

žive, odzivne, imajo neinhibirana telesa, njihova

telesa niso podjarmljena, in ta osvobojenost in ta

intelektualnost se vidita v seksu, reče, vidita se v

izražanju želje, in ko spiš z nekom, reče, ki se je

razredno uprl, spiš z nekom, ki noče uporabljat

podedovanega nasilja svoje kaste, in to otepanje

determiniranosti svojega razreda je seksi, reče,

zato ne dovoli, da ti ljudje, ki so razredno sfukani,

zjebejo percepcijo sebe, reče, ne dovoli, da te tuja

perspektiva uniči, kajti ti si tista, ki je osvobodila

zlorabljeno dekle.

Nataša Velikonja, rojena 1967, je sociologinja, pesnica, esejistka, prevajalka, lezbična aktivistka. Leta 1993 je za diplomsko nalogo na Fakulteti za družbene vede prejela Prešernovo nagrado. Od leta 1995 je samozaposlena v kulturi in deluje na več področjih družbenega, kulturnega in umetniškega življenja v Sloveniji: stalna sodelavka Društva Škuc, bila je članica uredništva Časopisa za kritiko znanosti, urednica politične, socialne in kulturne revije Lesbo, ustanoviteljica Lezbične knjižnice. Objavila je tri knjige esejev in znanstvenih razprav: esejistični zbirki »Fragmenti svobode« (2008) in »Lezbični bar« (2011), z dr. Tatjano Greif pa pa sta objavili znanstveno delo o zgodovini lezbištva in lezbičnega aktivizma na Slovenskem (2012). V zadnjih dvajsetih letih je objavila več kot 500 esejev, kolumn, socioloških razprav in drugih avtorskih prispevkov tako doma kot v tujini. Prevedla je več knjižnih del lezbične teorije, študij seksualnosti in radikalne družbene kritike, pa tudi teorije arhitekture in oblikovanja. Ostani je njena peta pesniška zbirka.