Tatjana Pregl Kobe Barbari Simoniti

Izrekovalska jasnost upesnjenega sveta

Pesnica, pisateljica in prevajalka Barbara Simoniti je v slovenskem kulturnem prostoru navzoča že vrsto let. Tokrat četrtič nastopa v vlogi pesnice, ki se po svoji naravnanosti do sveta bistveno ne razlikuje od njenega drugega ustvarjanja, predvsem kratke proze. Leta 1987 je diplomirala na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je leta 1995 tudi doktorirala iz anglistike in slovenistike. Doktorat je predelala v strokovno knjigo Nonsens (1997). V letih 1987 do 1995 je bila asistentka za angleški jezik na Pedagoški fakulteti v Mariboru, nato je šla v svobodni poklic. Svobodni poklic dojema kot bistven za kritično razdaljo do resničnega sveta in ustvarjalno razdaljo do ubesedenega sveta. Prevajanje razume kot službo, pisanje kot poklic. V zadnjih letih je prevedla vrsto angleških in slovenskih knjig s področja družboslovja s poudarkom na mednarodnih odnosih in zgodovinskih monografijah in humanistike, v angleščino prevaja dela slovenskih avtorjev iz umetnostne zgodovine in kulturne dediščine. Vodi literarne pogovore ter nastopa na branjih po Sloveniji in v tujini. Letos je pri Mladinski knjigi izšla knjiga Močvirniki. Njeno čudovito fantazijsko zgodbo z resničnimi podatki o živalih in rastlinah je s prav toliko domišljije ilustriral Peter Škerl, ki je za razkošne, domiselne in igrive ilustracije te izvirne pripovedi prejel nagrado Hinka Smrekarja.

Pesmi in novele je najprej objavljala v revijah. Njeno liriko vse od prve zbirke Zatišanost (1997) odlikujeta trpka milina in estetska uporaba jezika. V zbirki Zlati dež (2000) ji je zmožnost globokega čustvovanja in premišljene rabe jezika omogočala, da je v intimno strukturiranih pesmih lahko spregovorila o zanjo tedaj bistvenih bivanjskih vprašanjih. Vsebina in oblika pesniške zbirke Sončni obrat (2011), kjer avtorica v drobnih pesmih čutno in racionalno spregovori o spoznanju svoje relativne majhnosti, sta zvedeni na isto ravnino jasnega sporočila. Čeprav včasih prestopi mejo intimne ranljivosti, te meje s tožbo ne zbriše. Poetično je tudi njeno pisanje kratke proze v knjige Razdalje (1998), ki govori o temačni podobi sveta.

V novi, četrti zbirki Barbare Simoniti, ki je izšla s kratkim naslovom Voda, pesnici najbolj ustreza urejena zgradba pesmi, ki je osnovana na premišljeni zgodbi. Piše o vodi, svojo poetično naravnanost in izkušnje prikazuje skozi njene mnogotere oblike. Pri tej zbirki je voda njen pesniški dom, hiša, kjer je doma poezija. V zbirki je sedem ciklov po osem pesmi. Vsaka pesem ima natanko sedemnajst vrstic, ki tečejo ena za drugo. Cikli imajo naslove – Morje, Reka, Poplava, Led, Mrtvica, Žeja in Dež. Pesmi so brez naslovov in so oštevilčene le z rimskimi številkami – od ena do šestinpetdeset.

Za razliko od eruptivno napisanih pesmi v knjigi Sončni obrat, so te nove pesmi skrajno premišljeno pesniško strukturirane, skoraj matematično natančno načrtovane in urejene po vnaprej izgrajeni vizualni podobi. Posamezne pesmi, pri katerih je z izrazitim ritmom in notranjim glasovnim ujemanjem ustvarjena zvočna razsežnost, večinoma nimajo več kot petindvajset znakov s presledki. Z drugačnim združevanjem vrstic v kitice bi vsaka pesem lahko delovala kot sonet z odmevom, kjer je klasičnemu sonetu – kot neke vrste povzetek ali sporočilo – dodana še ena tercina. A to je le pomisel, saj avtoričina lirska pripoved teče brez rim, brez predaha, ujeta v obliko, ki jo le tu in tam razrahlja dvopičje, podpičje ali dolgi vezaj. Zdi se, da varčnost pri snovi ene same téme in stroga doslednost pri obliki dajeta avtoričini upesnjeni resničnosti relativno ozek okvir. Toda ne, prav ta odločitev za dosledno urejenost je bistvena za njeno novo, poglobljeno izkušnjo pesnjenja. Njen pristop k pisanju poezije je zgoščen, obenem pa evocira vozlišče vprašanj, ki neposredno zadevajo poezijo nasploh in tudi pesničino osebno poetiko.

Neizčrpni vir navdiha je za Barbaro Simoniti tokrat voda. Voda v različnih metaforičnih oblikah, ki ji dovoljujejo, da si skozi vodne motive, kjer je voda le medij, pesnica pomaga izraziti svoje notranje stanje, pravzaprav eno samo – kot pravi Barbara Korun v pronicljivi spremni besedi »Iz vode sem im moj pesniški jezik je žeja« – stanje obupa, iskanje rešitve, stanje utopitve. To je poezija, katere estetski domicil je voda v vseh možnih oblikah in v vseh letnih časih ter njej pripadajoče doživljanje. Pripoveduje jo glas, ki je zelo pozoren, ne da bi bil pretirano analitičen, saj analiza neredko pesmi zmaliči. Simonitijeva piše o tem, kar neposredno nagovarja, kar se da zaobjeti s pogledom, o edinih stvareh, ki se jih da spoznati do potankosti, o katerih se da povedati vse, ne da bi bilo treba lagati ali prikrivati razpoznavne luknje. Pesnici ne gre za izravnavo in poenotenje nasprotij, presežnosti pesmi ne vidi v zrcaljenju drugega v sebi, odpravljanju ali poenotenju razlik, temveč v njihovem ponotranjenju.

Na prvi pogled se zdi, da želi Simonitijeva z izbranim, metaforično polnim jezikom našteti čim več podrobnosti, da bi iz njih zasvetila vsebina. Vse, kar upesnjuje, se kaže kot dejstvo, vendar se vse njene lirske pripovedi ne odvijajo v estetski revščini zgolj naštevanja. Ko ozavestimo besedne zveze, ki so le na videz okrasni pridevki, v resnici pa imajo funkcijo metamorfoz, razumemo, da lahko le prav take bistveno prispevajo k poetičnim učinkom upesnjenega besedila. Vsaka beseda, vsaka misel, vsaka poved ima svoje natančno določeno mesto. Nič ni naključnega. Vse, kar je, ima učinek, obarva resničnost s svojo nianso, na nekaj opomni, k nečemu prispeva. Njeni zgoščeni verzi stojijo na svojih tleh trdno in zanesljivo, v njih je odločnost z vsako besedo okrepiti trdnost upesnjenega sveta, je nekakšna izrekovalska jasnost in premočrtnost, ki se kaže vse od prvih verzov v ciklu Morje: Ko se utopim v najgloblji vodi, / bom na široko odprla oči, / da se razgledam po vodni deželi. Prav zmožnost preobrazbe ali, natančneje, nenehnega preobražanja, ji omogoča, da od besedil, zbranih v drugem tematskem ciklu Reka, kjer se iz nje levijo vedno daljše besede in v pločevino tolmuna raztreseni / koledar, v tretjem ciklu Poplava ugotovi, da se pogreza v nenasitno močvirje. Posebnost osebnega doživljanja, a hkrati tudi njegova presežnost je v četrtem ciklu Led spoznanje, da pesnici mimo premrlih dlani / in stopal uhaja čas in se razseje / v cilj iskateljskega potovanja, ki / velikane poteši z vero v smisel. Cikel Mrtvica prinaša občutje upesnjenega strahu, saj pesnica izpove, da v sebi ne premore ne konca ne začetka in da je tesnobno in temačno v meseni / amfori. V ciklu Žeja, kjer je pesničina preobrazba najizrecneje tematizirana, se strah transformira v bivanjsko stisko: Iz zobotrebcev spletam splav / na zrnu otoka in morje pljuska / vse naokoli … Vse našteto je tam kot dejstvo, predvsem je. Vse, kar je, ima učinek, obarva resničnost s svojo nianso, na nekaj opomni, k nečemu prispeva.

Nekatere pesmi s svojim pulziranjem zbujajo ritualne občutke in zabrisujejo pomenske plasti besedila, zamegljujejo nasprotja in notranje napetosti ter ustvarjajo lažen občutek pomiritve. Voda, valujoča, kot narava. Njena mirna gladina, nato razburkana z valovi, ki enakomerno valovijo po površini jezika, nato vzburjena vse do višav, do najvišjih ekstatičnih valov, do najvišjih ekstatičnih občutij, nato znova in znova valovanje, dokler misel kot val ne vznikne močneje od drugih in končno dramatičen višek. Vse do umiritve. Vse do tedaj, ko odhajam, pravi pesnica, ker mi zamaka v pesem. In v zadnjih verzih konča: … morje je / z mano v sobi in voda vdira / v podlago dnevov, ki jo bom / še dolgo predirala v pesem. Njen pesniški jaz, ki hoče biti viden od znotraj in od zunaj, se tako izrisuje kot gibljiva in spremenljiva entiteta. Prav te pesničine besede vzvratno osvetlijo zbirko kot celoto in kličejo k vnovičnem branju.