Tatjana Pregl Kobe o Vrtu Mete Kušar
NA PLATNICAH pesniške zbirke Vrt Mete Kušar je barvna fotografija zeleno-belo-modrega, pomladno brstečega cvetja, ki napoveduje vsebino. Šopke besed. Razprostrtih povsod, prepuščenih tudi drugim. Njena poezija ni resnobna in privzdignjena, ne slovesna, ne abstraktno nerazumljiva. Njena ljubezenska poezija je jasno izpovedna, omogoča močno doživetje, celo več, popolno vživetje v njen pesniški svet. Ljubezen v njeni poeziji nastopa kot edini zanesljiv prikaz fizičnega in duševnega življenja. Njene ljubezenske pesmi dobesedno plemenitijo čustveno doživljanje bralcev, ki se jim ne morejo upreti. Pesničin jezik vznemirja in poljublja, njene besede objemajo.
Poezija, kakršno v Vrtu, svoji peti pesniški zbirki, izpisuje Meta Kušar, se na splošno ne prilega trenutnemu prevladujočemu ubesedovanju in tematiki slovenske pesniške sodobnosti. Pesnica ne sledi trendom, je vselej samosvoja. Išče način, kako vrniti poezijo v njen zlati vek, v katerem metafizično ne bo dominantno fizičnemu ali obratno, ampak bo pesnjenje iskanje harmonije, ki ji je avtorica dosledno zavezana. Téme njenih pesmi so večne: spraševanja po smislu in nesmislu bivanja, razmerje občutljivega individuuma z objektivnim, stvarnim, večkrat sovražnim svetom, ljubezen, vsa druga čustva, iskanje lastnega jaza v odnosu do stvarnega sveta, a tudi do besede, ki je pesničino najpriljubljenejše orodje. Vse to pesnica oblikuje v novo govorico, ki je le njena. Pesmi, skozi katero se rišejo raze stvarnega doživljanja, lebdijo vse od začetka, izpisane besede se razlijejo in zasijejo na gredicah črk njenega pesniškega vrta v eteričnem sijaju v vseh ciklih. To so Pomladne pesmi, Poletne pesmi, Morske pesmi, Jesenske pesmi, Zimske pesmi in zadnja, Celoletna pesem, ki v edini pesmi z naslovom Srčna črta po puščavi, ki je mrzla in vrela, na koncu izlije svojo dušo: Na prstih se začne življenje. / V globoki srčni črti. Sodba se vanjo / zajé . S komolcem ustaviš okrutnost. / Daj mi piti vodo! V verzu je pijanost, / ki je z ničemer ne ustavim. / Tudi lastovka v svoji pesmi drhti. / V rokah imava silne in strašne snovi.
Pesniška zbirka Vrt prinaša močno izoblikovano poezijo, ki razkriva, da se pesnica pridružuje tisti smeri sodobne slovenske poezije, ki si prizadeva pesnjenje obuditi v izviren pomen. To pomeni, da pesem mora nekaj povedati in da naj bo zato pesniška govorica z vsemi svojimi lastnostmi (izrazjem, metaforami, simboliko) za inventivnega bralca razumljiva, logična. Nosilec poezije Mete Kušar je v skladu s tem klasično pesniško sporočilo v posodobljenem izrazu. Svoboden verz, ki ga uporablja, zahteva povsem jasna literarna izhodišča: popolno poznavanje slovenske književnosti v širšem, svetovnem smislu, ter dosledno spoštovanje določenih zakonitosti pesnjenja.
Posebej značilna je pesničina skoraj usodna čustveno čutna navezanost na sleherno sestavino v njeni poeziji. Gre za njeno zraščenost s pesniško témo in pozornostjo, ki jo nekompromisno posveča vsem drugim izraznim sredstvom – obliki, govorici, izrazju ali interpunkciji. Njen pogled ne reproducira znanih lirskih vzorcev. Po eni strani je to pogled iz distance, ki omogoča zrelo pesniško upodabljanje, po drugi pa pogled od znotraj, iz najintimnejše bližine, ki govori o poglobljenem besednem potovanju v sredino. K sebi. Kajti, kot pravi pesnica: Še pred ljubeznijo je nekaj, kar da duši znak. Tihi vzdih.
Notranjost pesniške zbirke ilustrativno bogatijo črno-bele fotografije iz zbirk in arhivov Zmaga Tančiča in iz osebnega arhiva pesnice. Zanimiv pa je tudi načrtno objavljen zapis na koncu knjige, da so pesmi nastajale od 21. marca 2011 do 21. marca 2012, kar nakazuje nekakšen načrt. Ne glede na to je jasno, da Kušarjeva poezije ne piše projektno z mislijo na izboljševanje sveta ali kritično prevpraševanje o obstoječih družbenih odnosih. V zgledno urejeni zbirki ne govori ne lahkotno, ne (avto)ironično, ne abstraktno, saj je v pripovedi dovolj nazorna, da že s tem obeta nenavadno bralno izkušnjo, ne uporablja žargona, ne nagovarja, ne prepričuje, enostavno JE. Kot JE – samoumevna – narava sama. Pesničina intonacija je čutna, besede so semena, ki jih trosi po svojem z lastno filozofijo razumevanja posejanem vrtu. Priča o popolni predanosti besedi, jeziku, poeziji, svojim čutom, predvsem pa ljubezni in zaljubljenosti. Za telesnostjo besed kot odprtim odrom življenja se odpirajo vrata v metaforičnost. Ne v dešifriranje, ne v razvozlavanje simbolov, ampak vselej v jasno podobo. Pesničine besede postanejo telo, oplajajo, netijo plast strasti.