Vida Mokrin-Pauer Taji Kramberger
Kolažek o dveh knjigah Taje Kramberger – Z roba klifa in Refugij Tapu
Taja Kramberger je 2011 izdala dve knjigi – pesniško zbirko Z roba klifa (Ljubljana, 2011) in prozno knjigo za otroke Refugij Tapu (Topolovo, 2011). V podstati obeh je tema oziroma posebna svetloba izgnanstva. Sicer sem najprej brala Tajino otroško knjigo, a ker mi Z roba klifa postavlja veliko pomembnih vprašanj, medtem ko mi otroška knjiga daje čudovite, čarobne, pravzaprav čudežne odgovore, začenjam z njeno pesniško zbirko za odrasle.
Stati na robu klifa pomeni biti visoko nad področjem spodaj, imeti razgled, hkrati pa zavedati se, da se ti lahko ali se tudi ti sesuvajo tla pod nogami, te sesuvanje vleče dol, med tiste, ki so spodaj, v brezrazgledu. Zbirka je izvrstna zaradi jasnosti predstavljanja dogodkov, zgodbe, iz katere je nastala, hkrati pa to svojo zgodbo predstavi tudi s pesniško močjo metaforike, simbolov … Zbirka se začne s posvetilom “V spomin na mojo ljubo / mamo Zorko / (1927-2011) // Tako mi je, / kakor da / tvoje zaustavljeno srce / dalje bije v meni.” Vidimo, da je posvetilo oblikovano kot pesem, v verzih. Na isti strani pa so spodaj tudi verzi Claribel Algería (ki jih je prevedla Taja) iz pesmi z naslovom Žalost: “Žalost / ne shaja dobro z menoj / odpeljem jo proti življenju / in izpuhti!”
Z roba klifa govori o dveh bijočih se svetovih ljudi, ustvarjanja, umetnosti, komunikacije … Sicer je v zbirki veliko Tajinih zgodb z različnimi ljudi iz različnih delov sveta, a temeljna se mi zdi zgodba, ki jo je Taja imela z univerzo na obali. Iz pesmi vidim, da je Taja med svojim profesorskim in še mnogim entuziastičnim delom na univerzi na obali in s širšo skupnostjo vzpostavila fantastično živo, soustvarjalno vzdušje s študenti, med študenti, za raziskovanje zgodovine, smislov in vrednot, umetnosti …, a jo je sistem oziroma so jo vladajoči ljudje v instituciji hoteli in uspeli odstraniti z mesta profesorice, izgnali so jo.
Na eni strani žar, znanje, učenje, komunikacija, soustvarjanje, sozaupanje, mladost, na drugi strani toga institucija, ki ji je bilo seveda mučno vse tisto živo, kar jo je tako zelo presegalo. V pesmi Kulturna potrata d. b. o. (v opombi je “d.b.o.” razložen kot: družba brez odgovornosti) : “Moja vloga v njihovem scenariju / je bila sprejeti popolnoma neupravičeno / odpoved iz poslovnega razloga in znoreti. // Pa je nisem hotela odigrati. / To jih je razjezilo. Zveste člane in častilce / korporacije “Kulturna potrata d.b.o. // Nihče ni še nikdar uporabil / tolikšnega pomanjkanja duha, da bi delavne ljudi prikazal za neumne, nore; / človeka prime, da bi hodil po štirih, / ko vidi njihove izjave, / ko opazuje njihovo delovanje, / ko bere njihove knjige.”
Vrednote v pesniški zbirki so:
Najprej in najbolj: življenje (tudi na zadnji platnici knjige je izpostavljeno: “Ljubim poezijo. / Toda pravim: / naj ta pesem umre, če to pomeni, da bojo ljudje živeli bolje, /da bo družba bolj pravična / in da bodo mračnjaki vseh vrst / res odgovarjali za svoja dejanja. // Pesem je le podana roka.”
In še vrednote, z življenjem povezane v vseh smereh, v mnogih izjavah, pesniških zgodbah: ljubezen, iskrenost, resnica, poezija=opazovanje/ustvarjalnost/domišljija, spomin= poznavanje zgodovine in odnosov, sočutje, komunikacija soustvarjanja in vedenja, radovednost, zaupanje, pozornost, uporniškost, dajanje, altruizem, rado-živost, protest, delo, odgovornost, pravica …
Z roba klifa je zame pravzaprav ljubezenska zbirka. Nasprotje ljubezni je strah. Ta poezija je jasna, neustrašna, iz nje veje pesničino popolno zaupanje vase, njena brezkompromisnost, pogum. Poleg izjemne bojevitosti, ostrine, se sveti tudi njena izjemna nežnost, občutljivost za ljubečnost in hvaležnost. Kot da je avtorica v sebi ostala (tudi do tragičnih zgodb, upesnjenih v tej zbirki) nepoškodovana z vnosi packarij sveta, z dvomi, kompromisi. Ker je tako zelo pristna, je njen žar do ljudi in dejanj, ki izražajo, spoštujejo, uresničujejo vrednote, ki jih sama, lahko tako velik, ljubeč, pozoren, nežen, zvest. Plameni njenih jasnih misli in čustev osvetljujejo, grejejo in zažigajo.
Vrednota (v tej zbirki sicer le redko kje izražena) je tudi humor, smeh, saj “Tudi smeh se vrne – / prekrvavi prazne dlani in odrine žalost. // Smeh je redni tehnični pregled življenja.”
RAZMIŠLJANJE O TAJINI ZBIRKI S POGLEDA DUHOVNOSTI – z mislimi iz knjige Deepaka Chopre Knjiga skrivnosti:
Taja je pesmi o krivicah, bolečinah, bojih, žalostih, krivdah, ljubezni, zaupanju … napisala zato, da sčisti sebe, s čemer seveda sčisti tudi svet. Ob tem se spomnim na Rumijeve verze: “Ne iščite pravil ali načinov čaščenja. / Izrecite, karkoli hoče vaše ranjeno srce.”
O masovnem zlu in o odpadnikih:
Dve od glavnih temnih tem v zbirki Z roba klifa sta skupinski zločin in izgnanstvo. O zlu, masovnem zlu in o prepadu, odpadnikih Deepak Chopra piše takole:
“Ni najboljši pristop k masovnemu zlu ta, da se ga ne nehate spominjati, temveč je mnogo boljše, da ga v celoti zavrnete v sebi tako, da je preteklost očiščena skozi vas. … Zlo se rodi v prepadu. Prepad ni nikogaršnja zasebna last. Prepad vsebuje kolektivne odgovore in kolektivne teme. Ko celotno okolje sprejme temo “odpadnikov”, ki povzročajo vse nevšečnosti in tegobe, potem ima zlo vsakogar za očeta in mater.”
O odnosu med dobrim in zlim:
“Jaz ne vidim odnosa med dobrim in zlim kot absolutnega; mehanizem, v katerem senčne energije izgradijo skrito moč tako, da osebo osiromašijo za svobodno izbiro, je zame preveč prepričljiv. Sam v sebi lahko vidim temne sile, kako delujejo in dejstvo, da se tega zavedam, je prvi korak k razsvetlitvi teme. Zavedanje lahko obnovi katerikoli impulz. Zatorej ne verjamem, da obstajajo hudobni ljudje, obstajajo samo ljudje, ki se niso soočili s svojo senco. Za to je zmeraj čas in naše duše zmeraj znova odpirajo nove poti, po katerih prihaja svetloba. Dokler bo to držalo, ne bo zlo nikoli temelj človeške nature.”
O jezi, trpljenju, obsojanju in nedolžnosti:
“Dokler mene samega preveva trpljenje ali pravičniška jeza ali groza, je moja sposobnost izbire zaprta. Moral bi imeti možnost izbrati očiščenje, povratek k nedolžnosti, ki ga omogoči šok nad tem, kaj se zgodi, kadar ne negujemo nedolžnosti. Vi in jaz smo odgovorni za naše sodelovanje v elementih zla ne glede na to, da ne izvajamo teh elementov na masovni ravni. Že samo to, da verjamemo vanje, povzroča naše sodelovanje. Zato je naša dolžnost, da nehamo verjeti v “neškodljivo” jezo, ljubosumje in obsojanje drugih.”
REFUGIJ TAPU
Tajina domišljijska prozna knjiga (seveda ne le) za otroke Refugij Tapu, ki je v istem zvezku izšla tudi v italijanskem prevodu, predstavlja in daje iste vrednote kot njena pesniška zbirka Z roba klifa, vendar pa to počne na drugačen način – iz nedolžnosti, iz otroške čudežne čarobne nedolžnosti. Z enormno igrivostjo (tudi v jezikovnih igrah), s humorjem, s smehom zdravi, osvobaja. Svet neskončnih možnosti in vedno zmagovalne sodelujoče domišljije, učenja, izumljanja … z lahkoto in s smejočim nedolžnim užitkom zaustavi in pravljično kaznuje zatiralce in z radostjo preskrbi vsa svobodomiselna soljubeča bitja. Knjigo je Taja tudi ilustrirala, ilustracije so čudovite čudovite čudovite – igrive, nežne, humorne, malo spominjajo na tiste iz Milnove knjige Medved Pu, ki jih je naredil Ernest H. Shepard, vendar so, vsaj zame, še boljše, saj je v njih še več genialne naivnosti in humorja in dinamične stripovske odštekanosti. Zelo me moti le to, da so natisnjene tako na drobceno, tako da ne morem uživati v vsaki narisani črtici, barvici.
Knjiga je nastala med Tajinim pisateljskim gostovanjem v slovenski vasici Topolovo v Italiji. Tja se v Tajini zgodbi zateče enajst otrok z vsega sveta, s svojimi starši. Ker mi je knjiga zaradi bujnosti domišljije in svetlobe svobode vir igrivega navdiha, sem se jaz pa domislila, da so ti prekrasni super bistri in sproščeni, spontani, neukalupljeni, domiselni Tajini junački otroci (ki da so svojo profesorico Tajo spoznali in vzljubili v Topolovem in tam živijo še naprej, ko je ona že odšla drugam) prebrali Tajino knjigo Z roba klifa, in da ji je šest od teh otrok napisalo in ji pošilja (mojo=njihovo) pesem s svojim razumevanjem knjige, sebe, Taje, odnosov s Tajo, s svojimi fantazijami, modrostmi …
Na začetku vedno podajam točen prepis Tajine začetne predstavitve junačka (iz njene knjige), spodaj pa je zapisana junačkova (=moja=najina) pesem, ki jo (po mojem občutku, kanaliziranju, hihihihi) pošilja(va) Taji:
JUL, to sem jaz, 9 let, iz Slovenije, starša ušla iz dežele Butalcev. Mami je učila antropologijo, očka pa je pisatelj. Jul se imenujem, da se ne bi imenoval Franček, Tonček ali Tinček.
BUTALCI ZGRIZLJALCI
Taja, meni je všeč,
ker vidiš,
kdo je bedak.
A ko naslednjič k butalcem
zaideš v zverinjak,
jih onesposobiš tako,
da jim na polmetrske kremplje
narišeš drevo.
V roko pa jim daj navodilo,
kaj početi z rastlino,
da se jim vse bo
v prid še in še obrnilo:
“Pridno pridno zgrizi veje,
vsako deblo, korenine,
da ti dolg čas mine,
in že iz rdečih nohtnih lunic
obral boš slavo in cekine.”
LARS, 9 let, iz Danske, zoofil, čisto kakor Aronnax, le da ni specializiran samo za morske organizme. ima žepnega mačka Joba, ki včasih svoj kosmati rep neokusno moli skozi zadrgo. Mama je oblikovalka, očka režiser, po izobrazbi fizik.
TAJA, KI JE
ŠE MAČKO
ZASEJALA
Draga Taja,
ko si bila pri nas,
ko si se odpeljala
in ko si nam knjigo
Z roba klifa poslala,
si vame in v mojega
levožepnega mačka
ljubezenčko
zasejala.
Zato se je včeraj iz jajčka,
iz desnega žepka,
prikljuvala
še mačka.
Imamo se bolje
kot kdaj koli prej,
jaz, Job in Mici,
in ti pošiljamo
mijav mijav mijav
zoofilsko ponosni
pozdrav: Mijaaav!
VERENA, 10 let, domačinka iz Topolovega. Nedvomno najpametnejša v vsej klapi, poznavalka votlin, štrlin, gošče. Starša pomagata voditi umetniška srečanja v kraju, mama slika in piše, očka je socialni aktivist.
ZLATI TAJI,
O LUKNJAH
IN SVETLOBI
Živjo, zlata Taja,
modro sem se nasmejala,
ko sem kitke
iz tvoje pesmi Z roba klifa – brala:
“Ni mogoče reči, da bo
prišel dan, ko bodo temni rovi
zopet zasijali.
Res ni mogoče reči.
Reči je mogoče le:
prišel bo dan.”
Ampak veš, profesorica zala,
jaz ti kar povem,
saj si rekla,
da vsem vse izreči smem:
Če v luknjo
lučko odneseš,
spoznanje,
kakšne ste luknja,
lučka in ti,
ven s sabo prineseš.
Brez teeeeeeeeme
luknje ni,
in saj morda pa
luknja je samo objemčk,
ko se vase zruši
utrujeni
problemčk,
ostarel
in oslepel
sistemčk.
Ti pa pridi, pridi, pridi,
itak prideš k meni sem,
kamor te prikličem,
jaz, Verena,
ki te, Taja, kličem.
JUN, 9,5 let, pozor, to je kitajsko žensko ime. Sama z mamo, ki odlično kuha in je sploh zelo prijazna, je prišla iz Kitajske v Evropo. Očka je menda uradnik, pa se ne spomni, kje živi. Zvedava – taprava.
JUNAKINJA TAJA
PRELESIČI ZMAJA
Ti, Taja, ki si vse razumela,
si me čučučučučudovito opisala:
Jun – zvedava-taprava.
In zdaj, ko vem,
da ni le kitajščina,
ampak je tudi slovenščina
super čučučučučučudežna trava,
iz katere moje ime izhaja,
priznam, da sem junakinja prava,
jakinja, ki užene vsakega zmaja.
Po kitajskem receptu
zmaja prelisičiš lepo,
da ko ogenj proti tebi bruha,
mu pred gobec postaviš
polena suha.
Ko sam sebe,
prismoda,
osmodi,
tako blešavo vrešči,
da se mu cel svet reži.
Ampak tudi zmajček,
kot vsako bitje,
rabi čajček.
Najprej spije naj
zaspančka,
ko se prebudi,
pa čajček,
ki ga razsvetli.
ATILA, 10 let, nosilec kolosalnih besed iz madžarske, sicer prijazen debelinko, ki zelo dobro razgibava številke, jaz Jun in Ada pa črke. Mama je inženirka kemije, oče pa profesor latinščine. Naveličana srednjeevropskih meglic, se pravi nebul.
S TAJO ŠTETI KONČNOSTI V PRI-
SRČNOSTI = BREZKONČNOSTI
Taja, jaz in ti, jaz in ti,
jaz in ti in mi prisrčni
si vsi
se kar naprej preštevamo,
se odštevamo,
prištevamo
v brezkončnosti.
V prištevanju
brezkončnosti
te sploh ne pokončajo
končnosti.
Taja, jaz sem brezkončen,
ti, Taja, pa si brezkončna,
že od vedno v vesoljih
sva sončna,
z zvezdami
močna, natančna
in točna.
DIT, 9, skuštrani dolgolasec iz Nemčije. Posebnost: vsako besedo lahko v hipu prebere nazaj. Zrcalno piše v zvezke. Starša se ukvarjata z ekološko pridelavo hrane in rejo živali. Hobi: znanstvena fantastika.
TAJA, JAZ IN TI
ZGODBIC ZRCALA
OBRAČAVA SI
Taja, v pesmi Naučili so nas – si na koncu napisala:
“Kaj nam vse to pomaga,
če nas niso naučili
prisebno
dopolniti
svojih lastnih življenj?”
Taja, veš kaj,
znanstveno fantastično
je ugotovljeno,
da taki znanstveniki kot sva jaz in ti,
v zrcalu vidijo vse,
kar svet si prikriva
in kar si želi.
Vedno prisebno
dopolniš osebno,
ko se neredno nevedno
dvigneš nad redno,
ko domišljijo potrebno
poredno vpleteš
v izredno.
Duh znaaanosti
s čustvi čuti
prostraaanosti.
Prostor,
ki vprostori ost,
je med zaveso in
puščico –
most.
Moja in tvoja kooost
se razrašča
v plemeniiiti
kvantni!
goooozd,
v brezgrozi
grooooozd.
Pa je!
Tako je!
AJŠA, 11 let, iz Tunizije, starša glasbenika, ušla pred diktaturo, ima absoluten posluh, odlično poje, sklada, igra na skoraj vse instrumente. Posebnost: sliši netopirje.
Taja, super všeč mi je tvoja pesem Imam le dve roki.
Jaz pa tebi o meni storoki:
JAZ SEM AJŠA STOROKA,
prav pridem,
kjer sta pogreb in poroka.
Igram violino, saksofon, flavto,
in istočasno mešam malto.
Poročim polža dva,
tri kolesa zaročim,
deveto roko predročim.
Poslušam življenje,
uglasbim korenje.
S komolcem 77-im
dom za Tajo in Braca
prekarvavim.
Hudobci drug drugega
davijo z robci,
jaz pa brenkam na krompir,
netopirčke zazeham,
da dajo nam mir.
Pa preuknjam še sir
in žabo odpeljem na špancir.
Drživa se za krak in roko,
kvaki pojem jaz visoko,
ona meni pa globoko.
Si skomigamo z rameni,
se rukamo s koleni,
naberemo ušesa,
da nam zavibrirajo
čudesa.