Vita Žerjal Pavlin Barbari Simoniti

Ciklično-knjižna kompozicija

Barbara Simoniti je že v svojih treh predhodnih zbirkah zasnovala poetiko, ki bivanjska občutja in spoznanja izreka z zanimivo, inovativno metaforiko. To pa še prav posebno velja za njeno zadnjo pesemsko knjigo Voda, ki je v celoti zasnovana ob naslovnem simbolu¹ in njegovih podsimbolih, naslovih razdelkov te skrbno organizirane knjige. Poimenovani so Morje, Reka, Poplava, Led, Mrtvica, Žeja in Dež in vsak vsebuje po osem nenaslovljenih, a oblikovno enotnih, enopovednih, nekitičnih pesmi.² Barbara Korun, avtorica odlične spremne besede v knjigi Voda, zato zapiše, da se vsaka pesem »kot da usuje iz ust lirske subjektke /…/ kot curek vode iz ženskega kipa – fontane.« Z vodno metaforo izražen avtorski vidik teh pesmi bi na podoben način dopolnila z recepcijskim: bralec se v posamezno pesem potopi, plava, ob običajno enem podpičju in prav tako večinoma enem pomišljaju zajame sapo ter ob koncu pesmi estetsko-spoznavno osvežen izplava.

Ker je avtorica vse pesmi od prve do zadnje zaporedno oštevilčila in s tem bralsko recepcijo usmerila na knjižno celoto, to v določeni meri odpravlja vtis ciklične celovitosti posameznih razdelkov. Ti so tako predvsem opozorilo na motivne spremembe, čeprav v nekaterih razdelkih prihaja tudi do prehajanja in ponavljanja motivov, poudarjenih z naslovi drugih razdelkov. Če strukturi knjige pripišemo semantično vrednost, povezano z naslovom, potem meje literarnih pomenov leksema voda določa le začetek in konec knjige, razdelčne prekinitve so samo njene kratkotrajne postaje naravnega kroženja. Koliko so te postaje vendarle toliko kohezivno in koherenčno celovite, da vsaj deloma omogočajo tudi ciklično recepcijo, bom v nadaljevanju prikazala z interpretacijo prvih dveh razdelkov.

Knjigo in s tem prvi razdelek Morje uvaja pesem, ki naslovno podobo morja predstavlja kot osrednjo podobo pesmi, kot pesemski prostor, izražen z zvezami »najgloblja voda«, »vodna dežela«, »motna struga oceana«, »morska govorica«, v katerem lirska subjektka doživlja vizijo (uporablja namreč prihodnji glagolski čas) svoje utopitve. Vendar ta zanjo ne označuje smrti, temveč le metamorfozo v drugačno, življenju v vodi prilagojeno bitje z luskami in repno plavutjo. Predvsem pa to zanjo pomeni, da »nimam več svoje kože«, in to prostovoljno, ker se je je »dokončno odrekla«. Podoba levitve je pravzaprav zanikanje dejstva, izraženega v frazemu vsakdanje govorice: »ne more iz svoje kože« s pomenom, da človek ne more ravnati drugače, kot je navajen. Ženski pesemski jaz namreč v viziji svoje prostovoljne utopitve vidi lastno pretvorbo, ki jo bo notranje spremenila, saj jo bo rešila »požrešne krvi«. Zaradi pridevnika »požrešen« postane leksem »kri« analogno z njegovimi pomeni v različnih frazemih oznaka za človekove značajske, čustvene in spolne lastnosti, v tem primeru take, ki delajo subjektko nenasitno, torej nezadoščeno. Zato življenje, ki bi ga rada pustila za seboj in spremenila, metaforično označi za »suhi čas«, kot je zapisano v zadnjem verzu.

Če presojam vloge podob v prvi pesmi in se pri tem naslonim na terminologijo in metodologijo Darje Pavlič v delu Funkcije podobja v poeziji K. Koviča, D. Zajca in G. Strniše (2003), ima podoba morja, izražena v razdelčnem naslovu in s sopomenskimi zvezami v pesmi, dominantno tekstno vlogo, saj je ključna za pesemsko vsebino. Je simbol spremembe³, želenega kronotopa, ki bi bistveno predrugačil eksistenco ženskega lirskega jaza, nezadovoljnega z dosedanjim življenjem. To kaže, da podoba morja in metamorfoze človeka v morsko bitje, ki se v njem zgodi, nakazuje temo, kar je njena tematska funkcija. Tretjo, stilno vlogo podob Darja Pavlič opredeljuje glede na vrsto izraženih čustev ali prevlado racionalnosti in glede na ritem izmenjevanja podob. Obravnavano pesem – začne se precej deskriptivno z nevtralnimi čustvi in počasnim ritmom – opredeljuje liričnost. Ritem do konca pesmi ostaja umirjen in čustva so nežna, saj se je subjektka za spremembo odločila zavestno in kljub njeni dokončnosti nanjo gleda z olajšanjem.

Čeprav se nadaljnje raznovrstne, različno ključne, a ves čas žive podobe prvega razdelka izmikajo interpretaciji, ki bi jih povezala v povsem logičen narativni sintagmatski cikel,⁴ vse še vedno sodijo v tematsko polje naslovne podobe morja, ki ves čas ohranja dominantno tekstno vlogo. V drugi pesmi delujejo te podobe pomirjujoče: subjektka se v morskih globinah, ki so brez »sten« in zato osvobajajoče, mirno predaja »toku« (kar izraža kar z glagolskim sedanjikom), tudi ko jo nosi »skozi steklovinasti prepad«, kajti svojo eksistenco doživlja kot »ustavljeni čas«, torej kot življenje, ki ni podvrženo napeti bitki s časom. Že v tretji jo za kratek trenutek ponovno obide nemir, želja po »daljavah«, ki jo zazna v gibanju ribe ob krmilu potopljene ladje. Toda lirski jaz čuti, da jo je ladja, lahko interpretirana tudi kot simbol duhovnega življenja,⁵ posvojila, in to ladja »s sidrom / zakopanim v dokončno dno«. Simbolno podobo sidra je tako mogoče povezati z odločnostjo, trdnostjo, mirnostjo in zvestobo⁶ ženskega lirskega jaza. Vrnitev na obrežje v četrti pesmi v besedilo ponovno vnaša negativne opredelitve in bivanjsko nezadoščenost. Lirska subjektka se do vrnitve v »gosto globino« doživlja na »neznosni površini«, kjer se »pogreza zgolj v sprotnost«.

Manj koherenčno vpeta v zaporedje razdelka je peta pesem. V njej podoba ladje, in to odvezane, postane metafora lirskega jaza (»S pomola odvezana ladja sem«). Tudi v tem primeru simbolizira duhovnost (njeni znaki so »okorne rune« na premcu in »tiha prostornina«, ki subjektko »prevzame«), a tudi podoba življenja: plovba je naporna, saj ladja »ječi«, vendar vztrajno potovanje skozi »slane sipine preteklih viharjev« zasuje usta, »da ne bodo / nikoli več zavpila od more, ko / z gredljem čeznje orje vsakdan.« V sklepni podobi gredlja se ženski subjekt odlepi od metaforičnega poenotenja z ladjo. Vehikel, torej preneseni pomen ladje oziroma njenega dela se prenese na vsakdan, ki povzroča subjektki bolečino. Te zaradi vztrajnega ponavljanja ne more več niti izraziti.

Šesta pesem temelji na nasprotju med drobnimi morskimi prebivalci, ki »v vztrajni negotovosti, / ki je edina zanesljiva, živijo«, in subjektko. V nasprotju z njimi ženski jaz spozna, da svoje eksistence v razmerah negotovosti ne zmore udomiti: »ne znam /…/ razbrati, v / kateri premeni sveta sem doma«. Tudi sedma pesem nadaljuje že v prvi začeto temo življenjske nezadoščenosti, praznosti. Izraža nezadovoljstvo z »brezsmiselnimi dnevi« in »neznatnimi življenji«, in sicer ob personificirani podobi »nemira koralnega grebena«, ki »razganja po šivih blede kosti«. V nadaljevanju pesmi postane morje celo dom grozečih zveri. Vendar njen zaključek s podobo lune, ki v skladu s simbolno podobo ženske plodnosti⁷ »z neba splavi ženitno povodenj«, prinese hiter preobrat. Lirski subjekt »pogoltne /…/ belo vmorjevzetje«. Zaključno besedno novotvorbo je po analogiji z vnebovzetjem mogoče razumeti kot ciklično poanto razdelka: kot duhovno odrešitev. V zadnji pesmi razdelka je subjektka namreč le pomirjena opazovalka: najprej očarana ob barvah prednevihtnega morja, nato pa nič manj radovedna, ko spremlja nevihtno »sveže stvarjenje«, v katerem se »morje /…/ spet razloči od neba«.

Drugi razdelek Reka prinaša novo podobje, povezano s tematskim poljem naslovne besede, ki je prav tako kot podoba morja simbol mnogih kultur in religij. Zato prve besede prve pesmi razdelka, oštevilčene sicer kot devete v knjigi, ne presenečajo: »S pobožnimi koraki se bližam / reki«. Morda je prav to vzrok, da je subjektka ob reki bolj zadržana kot ob morju. Ne zmore takojšnje transformacije: »ne znam še pognati plavalnih dlani«. Tudi v naslednji pesmi je prikazana kot onemogočena, da bi sledila življenju reke, ki jo že v prvi imenuje tudi »plodilna voda«: ne more slediti »korakom, ki puščajo paritveno sled«, saj je zapredena v »nabuhlem kokonu iz rastlin«. Na izjemnost lirskega jaza kaže tretja pesem razdelka z motivom »razglašenega klavirja« v rečni strugi, ki pa subjektki še vedno omogoča slišati »zvenenje besed«.

V naslednji pesmi je reka metaforično poimenovana »zelena rjuha brez konca« in »mrzla tkanina«. Na ti metafori se navezuje dejavnost lirskega jaza, značilna za žensko urejevanje sveta: rjuho »s krastavimi dlanmi zategujem v odmerjeno strugo in tok«. Pri drugi, prav tako značilno ženski dejavnosti, ki asociira pripravljanje ženske poročne bale, »vezenju za boljše dni«, pa je subjektka neuspešna. Zaradi v pesmi izrečene misli, »iz vode si in v vodo se povrneš«, analogne krščanskemu pogrebnemu citatu, se metafora rjuhe navezuje tudi na smrt.

Peta pesem drugega razdelka je grajena na nasprotju med sedanjim stanjem subjekta, metaforično izraženim s prvimi besedami: »Čoln telesa je trdno privezan« in nekdanjim, ko je imel čoln tudi »krpo jadra«, vendar ga je plovba privedla do »nabrežja« razočaranja. Novo metaforo reke prinese naslednja pesem: »v pločevino tolmuna raztreseni koledar«. Subjektka namreč pravi: »Že dolgo pišem v reko«, vendar je koledarsko beleženje življenja jalovo, saj se v reko stekajo tudi »vedno večje kaplje krvi«, ki »splavljajo življenjsko sled«. Pesimistično razumevanje simbolike reke kot življenjskega toka v minljivost (v nasprotju z morjem kot prostorom »ustavljenega časa«) izraža tudi naslednja pesem, saj reka, po kateri lirski subjekt vesla, »odplavlja čas«. Življenjski nesmisel pa je izražen s primero in metaforo »kakor bi se / v gnezdišču smisla dvigovali / z neizleženih jajc«. Šele v zadnji pesmi tega razdelka subjektka stopi v vodo, ki jo »požira«, kar pa podobno kot motiv utopitve v morju v njej ne sproža groze, ampak zadovoljstvo, saj to pomeni, da je »manj votle lutke na suhem«. Tudi drugi razdelek se tako kot prvi ukvarja z bivanjsko nezadoščenostjo, pomanjkanjem smisla in zaključuje z občutjem praznosti, neavtentičnosti bivanja (»votla lutka«), ki ga lahko prekine le – če izrazimo z analognim izrazom prvemu razdelku – »vrekovzetje«. Avtorica namesto tega, ki asociira duhovnost, uporabi izraza, ki se navezujeta na telesno dejavnost: »požirati«, »goltanje«. Eden od simbolnih pomenov reke je namreč prav telo⁸ in v tem smislu lahko razumemo tudi misel »iz vode si in v vodo se povrneš« v četrti pesmi tega razdelka.

Prva dva razdelka knjige je torej mogoče brati tudi kot sintagmatsko-paradigmatska cikla s podobno temo, ki predstavlja, kot ugotavlja za celotno knjigo tudi Barbara Korun v spremni besedi, »notranja stanja lirske subjektke, pravzaprav eno samo: stanje obupa, iskanje rešitve in resignacije, stanje utopitve.« In čeprav se slednja, kot sta pokazala prva dva razdelka, lahko kaže kot duhovna ali telesna izkušnja in prinaša relativno pomiritev, te ne prinese zares niti zadnja pesem knjige. Spregovori pa, kot prav tako opozori že Barbara Korun, o »odrešilni, očiščevalni moči jezika«, kar v drugem razdelku avtorica šele nakaže z motivom odvrženega, razglašenega, pa kljub vsemu zvenečega klavirja.