Vita Žerjal Pavlin o Prostem padu Glorijane Veber • Pesnice o pesnicah

ODPRTO V VSE SMERI

Avtorica je za svoj prvi knjižni nastop pripravila obsežno zbirko s kar 55 pretežno daljšimi pesmimi pa tudi krajše imajo večinoma dolge verze. (V vseh pesmih pesnica izpušča vejice in pike kot končna ločila (izjema sta citata iz knjige in članka v pesmi Martin Luther King ml. – Avtobiografija), vsaj deloma pa ohranja vprašaj, klicaj, pomišljaj in tropičje. Upošteva tudi zapis z veliko začetnico za lastna imena, pri veliki začetnici na začetkih povedi pa je nedosledna. Na to je ob srečanju Pesnice pesnicam opozorila Tatjana Pregl Kobe.) Vendar imajo takorekoč vse tisto energijo, ki bralca ne izpusti do konca.
Pesmi sicer izhajajo iz situacijske, tudi dialoške zasnove, čeprav niso konsistentne zgodbe, temveč bolj tok zamisli, včasih v stopnjevanju ali paralelizmih, tok predstav, kar je tudi eksplicitno izraženo v z verzi »Včeraj se mi je sanjalo« v prvi pesmi Imena, »si lahko to zamislim?« v pesmi Sever ali »Predstavljam si« v pesmi Tu. V besedila vstopajo spominske in druge asociacije, fragmenti sveta, kar vse kaže na metonimični tip poezije, značilen za večino slovenskih mladih pesnikov. Pesmi so običajno zgradbeno urejene z vmesnimi refreni ali pa je motiv iz začetka pesmi vodilni oziroma zaključni. Pesnica se vsega tega jasno zaveda, saj se sestava pesmi ujema z njenim nazorom o svetu, ki ga podpira fizikalna kvantna teorija, kot to prikaže že v četrti pesmi z naslovom Delci: v njej drobec sedanjosti – drobtina prinaša informacije o avtoričini preteklosti. Pravzaprav bi postopek spominjanja lahko povezali tudi s proustovsko asociacijo, vendar je avtoričina referenca sodobna fizikalna teorija, kot še v nekaj pesmih, nenazadnje je fizikalni pojem tudi naslovni »prosti pad«. (Avtorica je na srečanju Pesnice pesnicam povedala, da se je v srednji šoli ukvarjala s kvantno fiziko.)
Sploh je pesniška tema pogosta v začetnih pesmih v zbirki. Že prva pesem z naslovom Imena se per negationem (lirska subjektka sanja o virusu, ki je izbrisal imena) ukvarja s pomenom poimenovanja in iz zaključne primere-poante (»Kot da bi nekdo z oken odstranil stekla / in postalo bi jasno zakaj se zunaj upogibajo drevesa«) je mogoče razbrati, da globini spoznanja poimenovanja niso v prid. Pa velja to tudi za poetična poimenovanja? Deloma že, kolikor je tudi pesniški jezik »pretesen obrabljen sodoben slovenski jezik«, kot ga avtorica označi v pesmi Meja. Pesničina naloga je nedvomno meje tega jezika razširiti.
Druga pesem zbirke V bližini pesmi pa poudarja eksistencialni pomen pesmi: za pesnico je tisto, kar »zavzema moje dihanje«, jo torej ključno opredeljuje, omogoča, čeprav jo mora neprestano iskati. Tudi ta pesem je oblikovana na dialoški osnovi, saj je odziv na prigovarjanje neimenovanega k pisanju. Pesem Bistvo spet združuje raznovrstno gradivo: besede neimenovanega drugega, odziv nanje, opis trenutnega zunanjega stanja, asociativne spomine in posredovano novinarsko vest, pesem pa je poantirana z verzoma: »a če bom med vsemi temi zvoki odsevi in osnutki / našla bistvo – kdo bo njegov avtor?« Pesnica namreč ni absolutna ustvarjalka, vseeno pa kreira novo resničnost, čeprav njeno bistvo ni jasno, a njena kvaliteta je prav v sočasnosti in istoprostorskosti raznočasnega in raznoprostorskega. Vendar podobno kot jezik za avtorico ni samoumevna niti tematika sodobne poezije. V pesmi Babilon, ki sicer posrečeno tematizira značilno sodobni motiv dolge avtomobilske vožnje po evropskih avtocestah, že na začetku ugotavlja: »Vse smo že povedali to so vedeli že Babilonci«. Tudi Pesem Alkimija se začenja s (samo?)nagovorom o tematiki pisanja, ki občutek, da ni primernih tem, nadomesti z ravno nasprotnim: »Potem pa piši o tem saj pravim vse je mogoče«. Referenca zaimka je sicer le v dodatku »vse je mogoče« in nadaljnje besede o kuharskem receptu so pravzaprav avtopoetični recept, kako to »vsemogoče« povezati: »v receptu za enolončnico sem prebrala / da se morajo sestavine razpustiti do konca / in ustvariti enost«. Govori torej o prav tisti »alkemistični« enosti, ki upravičuje raznorodnost včasih niti ne do konca jasnih sestavin teh pesmi, ki sveta, niti pesniškega, ne želijo deliti na osebnega in družbenega, sedanjega in preteklega (ter prihodnjega), kar morda prav tako izhaja iz fizikalne kvantne teorije.
Ena od teh sestavin je nedvomno dialoškost. Po eni strani to pomeni navajanje besed drugih, vključno s citati ali posredovanimi stališči znanih oseb iz preteklosti in sodobnosti, po drugi pa tudi prvoosebno spraševanje, ki je sicer lahko le znak razmišljanja lirskega jaza, a vseeno učinkuje tudi nagovorno in v besedilo, ki ga avtorica razume kot hipotetično možnost, pritegne bralca. Izrazit primer tovrstne pesniške odprtosti in zgolj hipotetičnosti resnice, ki jo predstavlja pesniška realnost, je pesem Dlan, sestavljena iz množice vprašanj, čigav je odtis dlani, ki tudi z zaključkom poudari subjektivno perspektivo kot ključno za opredeljevanje realnosti: »razdalje ki vodijo do vsakogar ali nikogar – (kakor si zamisliš)«.
Raznovrstnost uporabljenih pesniških motivov je zanimiva, ker je lirska subjektkta strastna opazovalka sveta. Pri tem se zdi, da nanj gleda »iz ptičje perspektive«, kot je naslovljena pesem, ki se začenja: »Imam svet ker vidim ptico ki ga je preletela«. Potem pa niza občutja, opažanja iz okolice in dejstva o njej bližnjih (družina, sorodniki so pogost motiv te poezije), navedbo lastne dejavnosti, govor drugih in javne informacije, ki jih posredujejo množični mediji: protesti na madridskih ulicah, odkritje Higgsovega buzona, Mubarakovo zdravstveno stanje, Hedgesovo mnenje o korporacijski kulturi.
Zdi se, da želi avtorica prav s temi in podobnimi družbenimi motivi v drugih pesmih aktualizirati svoje pisanje, ga odpreti ne le za osebne, ampak tudi za družbene teme, tudi kadar se te ne osamosvojijo v eksplicitno družbenokritične ali celo politične pesmi. Nekaj pa je takih, na primer pesem Dragi državljan, kjer med drugim spet odpira temo nemoči poimenovanja: »Vsak dan iščeva besedo za državo v kateri živiva / pa je ne najdeva«. Oziroma ponavlja ugotovitev, da je pravo spoznanje brez imena (in morda zato vezano na otroštvo, ki se kot spominsko gradivo tako pogosto vpleta v to poezijo): »morda takrat ko sva stekla čez travnik / brez imena za občutek v stopalih / brez imena za tek«. Kako najti pravo poetično besedo za družbene teme, se avtorica sprašuje na nekaj mestih oziroma ugotavlja, zakaj takih pesmi ne more napisati. »Včeraj sem si želela napisati pesem o družini Rotshchild«, začenja pesem Ali misliš da to pomeni da bo tudi poezija vedno druga? In kljub poskusu zapisa take pesmi (»predstavljala sem si da Rotshchildu ki ga ne poznam pošiljam pismo / da v njem pišem da zbiram vojsko ker mi je prekipelo«) na koncu ugotavlja: »Ko sem prišla v Ljubljano sem napisala vse druge pesmi pred to … / zdela se mi je preveč zmuzljiva preveč žalostna prevelika«. Poezija se namreč ne zdi primeren medij za te teme: »kako pisati o grdih stvareh na lep način«. In vendar je avtorica našla način. Kot v prvi pesmi tudi v tej (in v pesmi Ogenj za osebno temo praznine), uporablja metodo per negationem, znano vsaj iz Shakespearovega Soneta št. 130. Na ta postopek se nasloni tudi v pesmi 11. september, kjer pravi: »Ne bom razmišljala o smrti vem kako je tam«. Razmislek o sodobnem svetu (kot bi bil seveda tudi o preteklem) je nujno tudi razmislek o smrti. Čeprav je pri tem mišljena nasilna smrt oziroma smrt zaradi uničujoče družbene situacije, drugi del verza meri na avtoričino življenjsko izkušnjo prezgodnje smrti njenega očeta, ki mu je zbirka tudi posvečena.
Posvečena mu je še pesem Zemlja, ki se zaključi z znano mislijo, da lepota, torej tudi poezija, premaguje smrt: »in če je ljubezen res dolga / v udarcu odjekne lepota / gostejša od tihe smrti«. In čeprav se avtorica, kot rečeno, spogleduje s fiziko, je ta ne odvrača od metafizike (morda celo obratno). Že v tretji pesmi v zbirki V bližini boga polemizira s Stephenom Hawkingsom in njegovim zavračanjem obstoja boga. Med protiargumenti navaja obsežnost vesolja, umetnost in lastno izkušnjo, s katero pesem tudi poantirano zaključi: »Ne vem ne vem gospod kako je umreti do konca / a ko na moj plašč na Žalah prileti hrošč se mi zdi / da bog ni tako trapast da bi se dokazal«.
Zato ni čudno, da zbirko zaključi pesem Vesolje, ki vključuje tudi misel: »vsi se bomo ponovno srečali / in molk nam bo razložil smisel vesolja«. Ta misel ob vseh drugih motivih zbirke potrjuje zaključno ugotovitev pesmi 11. september: »in to kar vidim je odprto v vse smeri«. To pa je odlično izhodišče za poezijo.