Vita Žerjal Pavlin Maji Vidmar

Podobe in spoznanja z zadržanim dihom

Ob tej zbirki sem se zavedla svojevrstnega protislovja, v katerem sem se znašla kot bralka: po eni strani delujejo pesmi kot avtentična govorica ženske, ki se ni naučila potolči svojega izvirnega, čustvenega odzivanja na svet (zdi se mi, da slišim Majo, kako govori – čeprav sva v vseh teh letih najinega znanstva zelo malo govorili); po drugi pa jasno prepoznavam premišljenost tega pesništva, seveda že v sestavi zbirke, a tudi v postopkih posameznih pesmih, oblikovanih detajlno, lapidarno, eliptično, a zato prefinjeno, pazljivo, nepredvidljivo in sugestivno, kot podaljšek čiste poezije in hermetizma v naš čas. Zdi se mi, da reakcijo bralca ob tej poeziji lahko ponazorim s pesmijo Po črti, v kateri Maja predstavlja svoj odziv na lepoto travnika: »Nehote / zadržim dih, / diham plitko / pred košnjo.« Ob zadržanem dihu, preden bo lepega konec, se izostri pozornost, kajti tudi tega nas uči Maja. Saj nam, ko preberemo poleg navedene tudi pesmi V bršljanu in Pogled, postane jasno, da je še mogoče upesniti lepoto kot svojevrstni čutni vtis, a so za to potrebni senzibilnost ter nestereotipni, neavtomatizirani pogled in izraz, kar vse premore in zmore Maja. Sicer nikjer ne omenja pojma lepote, a kako drugače imenovati tako močne čutne vtise narave, kot na primer barva reke Soče, ki lahko lirsko govorko prevzamejo do slabosti (v pesmi Slabost)?

Vse navedene pesmi so iz tretjega, zadnjega razdelka z naslovom Belo (kot je tudi naslov ene od pesmi, a vseeno ta naslov asociira tudi na pesem Daneta Zajca, avtorja, čigar poetika se na več mestih kaže podobna Majini oziroma obratno: njena njegovi), ki se v nasprotju s prvima dvema ne zgodi ob z naslovom knjige napovedani tematiki ljubezni, v kontekstu prevladujoče teme zbirke pa je vseeno nekaj pesmi povezanih z njo. V pesmi Vrzel jo lahko inferiramo kot vzrok za nastanek vrzeli v zidu, nekakšnega zametka življenjsko potrebne osvoboditve, ki lirski govorki, kot (samoironično?) pravi, omogoča še eno čudaštvo, dejansko pa osnovno življenjsko funkcijo: »plitko dihanje skozi vrzel«. Tudi metafore rušenja hiše v pesmi Preobrazba I se zdijo spodbujene z duševno spremembo, ki jo zahteva nova ljubezenska zveza. Kot da ta sproži življenjski tok oziroma spremembo (trde in trdne) zemlje v (tekočo, a silovito) vodo v pesmi Preobrazba II. Morda tudi v vodo, s katero se ženska označi: »jaz sem voda«² v Reki II, čeprav je pri tem poudarjena lastnost vode njena »nagnjenost«, ki sicer res zagotavlja njen neustavljivi tok, a tudi iztok. (Je avtorica brala pesmi iz zbirke Voda Barbare Simoniti, ki je izšla istega leta kot Majina zbirka, revialno pa delno že prej ali gre pač za arhetipsko metaforo, za uporabo katere niso potrebni posebni zgledi?) Sicer pa sta misel na staranje in smrt tihi, vendar že prisotni spremljevalki vsaj nekaterih pesmi v tej zbirki. Bralec verjetno ob zadnji pesmi zbirke (Sreča) z ljubeznijo poveže tudi razgrajaško srečo, ki govorko razlašča ne le navezanosti na dosedanji materialni svet, ampak tudi nekaterih lastnosti, ki so se ji doslej zdele značilen del njenega jaza, kot sta utrujenost in nesposobnost, tako da zaradi (ljubezenske) sreče postane povsem spremenjena osebnost. To ni edino mesto, ko si ženska v pesmi pripiše slabe lastnosti, a pri tem nikoli ne deluje moralizatorsko, avtodestruktivno, prej blago samoironično, prizanesljivo do svojih napak in upoštevajoč jih. Pravi celo, da se zaljubi v svoje napake (str. 39), in ko se to zgodi, jo navda občutek, podoben »izbruhu svobode«, le da je »veliko bolj duhovit«. Tudi ljubezen moškega sprejme s samokritično mislijo: »Samo odpustiš mu, / da je tako slabo / izbral« (str. 27).

To pa sta že navedka iz pesmi prvega razdelka z naslovom Kako se zaljubiš, po katerem je zaradi njegove pomembnosti upravičeno naslovljena tudi celotna knjiga. Premišljena gradnja, ki daje tej razdelčni členitvi paradigmatsko mozaično celovitost cikla, namreč avtorici omogoči, da pred bralcem široko razgrne svoj čustveno-miselni sestav raznovrstnih odnosov. To so najprej odnosi do ljudi, ki tvorijo družinski, intimni svet, in bralcu nudijo osnovo za primerjavo s svojimi, nato pa še različna razmerja ženskega subjekta do sebe v času (kljub omembi potovanja ne tudi v prostoru, ker družbena dimenzija v te pesmi ni zajeta), do živali in do drugih ljudi (uzrtih tudi v zgodovinsko-družbenih okoliščinah) ter prav posebej do žensk, saj je pri tem možnost empatije največja. Čeprav gre za različna razmerja, jih avtorica vse poveže s čustvom zaljubljenosti. (Postavlja se vprašanje, zakaj ne ljubezni, a zdi se, da je izraz zaljubljenost znak za trenutek spoznanja ljubezni, njeno ozaveščenje.) Pravzaprav opredeljuje način ali pogoje za nastanek tega odnosa (kot lahko razumemo pesniške odgovore na vprašanje »kako se zaljubiš«), oziroma predstavi posledico zavesti o taki naravnanosti (ko pesmi začenja s časovnim »ko se zaljubiš«). Verjamem, da ponujena sporočila bralcev ne bodo pustila hladna, čeprav je Majino pisanje o čustvih in spoznanjih v zvezi z njimi pravzaprav presenetljivo mirno, kljub avtentičnosti sporočenega je reflektirano in poročano, spremenjeno v podobe, simbole in pojme. Kot kaže že predstavljeni navedek o doživetju lepote travnika, se tudi sicer večkrat pojavi omemba fizične reakcije kot metonimije določenega čustva. K izpovedni distanci prispeva tudi uporabljena glagolska druga oseba ednine, ki je le v nekaj pesmih tega razdelka nadomeščena s prvo. Ob tem pa prepoznamo še več različnih, a za Majino poetiko značilnih (toda nikakor predvidljivih) pesniških postopkov, ki samo navidez umetniško iztrošeno stališče zaljubljenosti naredijo ponovno živo in verjetno. Tudi zato, ker to stališče ni predstavljeno kot enosmerno himnično, ampak je zrcaljenje tega odnosa raznosmerno in kompleksno, radostno in boleče, zaupljivo in zaskrbljeno, odrešujoče in ne. Predstavlja celovitost človeškega odnosa, ki na sedanje gleda z vidika preteklega ali prihodnjega ter obratno, na jaz z vidika drugega in obratno, enako pa so odbleskovana tudi druga občutja in razmerja. Morda bi lahko rekla, da je zaljubljenost, o kateri govori Maja v tem razdelku, neke vrste katarzičnost, očiščenost zavračanja, če je kdaj to obstajalo, sprejetje močne čustvene zveze kot življenjskega principa. Ne sicer še totalnega principa, kajti edina pesem, ki je zapisana v pogojniku, torej le kot (še) neuresničena možnost, je tista o zaljubljenosti vase kot pogoju za popolno rekonstrukcijo sebe, a tudi identitetno brisanje, ki pa bi bilo – na prvi pogled protislovno – spodbuda za večjo živost.

Naslov prvega razdelka in zbirke je povezan s postopkom prenovitve ustaljenih fraz, ki ga Maja uporabi še v nekaj pesmih v zbirki in so tudi način njene, sicer zelo zadržane duhovitosti in poigravanja s predsodki bralcev, ki jih verjetno Maja čuti od začetkov svoje pesniške poti, ko je bilo njeno pesništvo sprejeto skozi prizmo apriorno slabšalnih oznak t.i. ženske lirike in erotične lirike. Sedaj, ko je dovolj samozavestna, vrhunska ustvarjalka pa si take bralce že lahko na svoj način privošči. Izvirnost pokaže tudi z naslovom drugega razdelka Basni in anekdote, znotraj katerega je sicer skoraj polovica pesmi naslovljena z imeni različnih živali, a branje razkrije, da ima živalski leksem različen znakovni smisel: premi, literarno ali praktičnosporazumevalno metaforični, simbolni, asociativni. Vse pesmi pa povezuje ljubezenska tema, ki v nasprotju z zaljubljenostjo v prvem razdelku ni opredelitev raznovrstnih razmerij, ampak le razmerja do moškega, vendar v njegovih različnih fazah: od začetnega strahu pred zvezo in hrepenenja po njej, do sreče in veselja, ki se izraža tudi v literarnem ustvarjanju ter vse do »srečnega smeha« v zadnji pesmi razdelka. Vmes pa je še marsikaj, kar se izmika enoznačni opredelitvi.

Z novo Majino zbirko smo spet dobili novo zbirko pesniških kristalov, večinoma kratkih pesmi s kratkimi verzi, a natančno obrušenih, lepih in tudi sporočilnih. Ne samo za vpogled v zgodbo drugega, ampak tudi za osvetlitev naše zgodbe.