Vita Žerjal Pavlin o !!!Poezija=Magija!!! Vide Mokrin-Pauer

Jupi za jantar! je že z naslovom vzkliknila Vida Mokrin Pauer v prejšnji zbirki in vzklik jupi se kar nekajkrat ponovi tudi v novi, že dvajseti avtoričini literarni knjigi, ki v idejnem pogledu nadgrajuje prejšnjo zbirko in tudi v slogovnem organsko raste iz predhodnih. Pesnica je navdušena zaradi spoznanj, s katerimi premaguje močne negativne duševne pojave: samoobsodbe in kritiziranje drugih, obup, občutek nesreče, tudi zaradi pomanjkanja denarja, žalost, depresijo, »zapackano podzavest«, kar sicer v mnogih pesmih še omenja, a z jasno zavestjo, kako vse to preseči. Zato svoje spoznanje izpoveduje glasno (s klicaji, ponovitvami istih črk, ki raztegnejo in poudarijo izgovor besede, ponovljenimi in ekspesivnimi besedami, na primer »fantastično«, »genialno« ipd.), kar je znak samozavesti, je pa s »tuljenjem« mogoče tudi premagati zle uroke, ki bi subjekt lahko povrnili v stanje obupa, kot je rečeno v pesmi Sladkorčki (83).

Tej poudarjeno izraženi ustvarjajoči zavesti bi po strniševsko rekli vesoljska zavest (v pesmi Oblikovalkačarovnicakrohotalka, str. 40, pesnica zapiše: »Saj veš, da so v vsaki travici / vse zvezde«) in v resnici oba pesnika marsikaj povezuje, vendar z bistveno razliko: Strniševa zavest je izpisana v urejeno umirjenih in groteskno temačnih, skrivnostnih podobah z zastrto tolažilnostjo, Vidina pa na izrazito dinamičen, prisrčen in svetlo prijazen, nagovoren, dialoški način s prepričanjem in prepričevanjem v njen zdravilni učinek. Na tovrsten način korespondira avtoričina pesem Koščica (54) s Strniševim Želodom. Oba avtorja fizični svet dopolnjujeta z vesoljskim, metafizičnim, pri čemer izhajata iz kvantne fizike.

Ta zavest vključuje tudi nelinearno razumevanje časa, nekakšno sočasje (»včeraj, ki je v resnici brezčasno tudi danes in jutri«, kot je na primer rečeno v pesmi Najlepše, najbolj čarobne so najbolj preprosto podane skrivnosti kvantne narave, 44) in po vesolju pomnoženo prostorje, kar pesnica tematizira v več pesmih. Ta pomnoženost ji predstavlja tudi možnost za lastno kreacijo božjega in za življenjski prostor drugih vesoljskih bitij, ki jih imenuje »sovesoljci«, »ljubkovesoljčki« ali »Plejadci«. S tem pa sega prek znanstvenih spodbud k alternativnim virom (čeprav se kvantnost s temi neznanstvenimi viri sklada v misli o povezavi vseh stvari med seboj, izraženi v več verzih prejšnje in te zbirke, tudi v pesmi Pragozdovanje, 14: »jaz sem kvantno tudi ti«), po katerih predstavljajo Plejadci ali Plejadanci kot visoko duhovno razvita bitja, ki iščejo ravnovesje v vseh stvareh na osebni ali kolektivni ravni, vizijo tega, k čemur težimo na Zemlji. Zato jih pesnica predstavlja kot ljubka, prijazna bitja, ki so sprožila življenje na Zemlji (kot vsaj pravi v pesmi Najsrečnejša pesnica na svetu, str. 93), in kot svoje svetovalce. V pesmi Bistvo (92) je tako pesnica medij njihovega sporočila, da človeštvo, ki ne upošteva (v zbirki predstavljenih) duhovnih spoznanj, »v škatli za čevlje živi /…/ ker se omejitev /…/ še ne in ne in ne zaveda«. Duhovno transformacijo pesnica že zaznava tudi pri ljudeh okoli sebe ali pa jo bralcu (na katerega se večkrat neposredno obrača) navdušeno svetuje.

Pri tej, pozivni vlogi poezije izhaja skoraj izključno iz pozitivnih zgledov, a nedvomno je angažiranost v literaturi možna le na osnovi epistemološke gotovosti v resnico, ki jo sporoča. V pesmi Zvezdni ples (25) je tako izjava: »Le toliko, da izveš, / kaj ni in kaj je res«, čemur sledi avtoričino sporočilo. Na prvi pogled se zdi, da avtorica o Resnici, pisani z veliko, drugače spregovori v pesmi Dišeče socvetje množine (45), saj pravi: »Ne iščem več Resnice, / ker ni je, same. / Je vedno vsepovsod s Pogledom.« Resnica je torej ugledana kot subjektivna, a prav zavezanost temu spoznanju še bolj izpostavlja pomembnost pogleda: v tej poeziji je to zavest tistega, ki doživeto ne le interpretira, temveč ga lahko s primernim pogledom tudi kreira v skladu z lastnimi željami. Zato se pesem, ki ima za naslov kar Gandhijev citat: »Bodi sprememba, ki jo želiš videti v svetu.« z dodatkom: »Sem sprememba, ki jo želim videti v svetu.« (46), začenja: »S čustvi in mislimi / ustvarjamo svet«. Duhovna gibanja, na katera Vida Mokrin Pauer navezuje nekatere ugotovitve kvantne fizike, se torej bolj kot na krščanstvo navezujejo na vzhodnjaški hinduizem in zen budizem (pesnica zen omenja v pesmi Duh diši, str. 103, ko pravi: »Ta ideja, ta zen«.), navdihuje pa jo tudi perzijski pesnik Hafis.

Beseda magija iz naslova zato ni mišljena zgolj v metaforičnem smislu, torej kot velika skrivnostna moč, v tem primeru poezije, temveč tudi kot nauk o vplivanju na naravo in človeka z močjo poduhovljene volje. V naslovni pesmi !!!Poezija=Magija!!! (95) iz razdelka z istim naslovom ima namreč pesnica obe dejavnosti za »enojajčni fatalni dvojčici«, ki zato prinašata istovrstno spoznanje, to pa je »Ljubezen=Radostno Ravnotežje Čudežev«, torej izključno pozitivno vsebino, ki je dostopna vsakemu, »/č/e katero od njiju ogovoriš, / se je dotakneš, / se z njo stakneš, / sploh pa če se z obema«. Magija pri Vidi Mokrin Pauer nikakor ni dojeta kot črna, ki bi komurkoli prizadejala zlo – ravno nasprotno. V pesmi Sončna sočna (26) tako zapiše, da »si želim korenito, iz korenov in korenin / čim prej pomagati sebi in vsem«.

Ključno vrednoto zavesti, ki jo človek lahko »utelesi« z magijo ali poezijo ali kar z obema, če sta zares »dvojčici«, kot si s svojim pisanjem prizadeva Vida in se ima zato za »vidko«, »uvidko«, avtorica v pesmi !!!Poezija=Magija!!! in drugih pesmih imenuje ljubezen. Tako se po eni strani zares vrača k svojemu »izviru«, kot pravi že v prvi pesmi zbirke Izviru (9), ki bi ga že glede na njeno prvo in kasnejše zbirke lahko imenovali erotična poezija oziroma ljubezen do moškega/moža in do hčerke, vendar je potrebno ljubezen v tej zbirki razumeti tudi širše, kot brezpogojno ljubezen do človeštva v celoti. To je jasno sporočeno že v prvi pesmi: »Čutim, / da nas, s soncem, / ki mi blešči v oči, / ljubim, / pa naj se karkoli /zgodi.« V drugem razdelku z naslovom Posvetilo se mi je s poezijo je ljubezen in naklonjenost izpovedana ne le družinskim članom (možu, hčeri, mami), temveč več konkretno poimenovanim osebam. Ljubezen je v tej zbirki zavestno ugledana kot človekova svobodna izbira in kot spontano zdravilna, saj človeka harmonizira z drugim. V pesmi Zvezdni ples (25) prav tako iz drugega razdelka beremo: »Na trnek valovanja sem ujela / še zame moškega izjemnega, Kizmanoseujema.« in v zaključku: »spontano ozdravilen je le zvezdni ples duš-duha-uma in teles«, s čimer opozarja na nujno celovito razumevanje človeka. Je pa v tej pesmi tudi moralna obsodba (čeprav avtorica sicer izjavlja, da se bo vzdržala sodb): »sprijen je /…/, ki se mu v odvisnosti od pridnosti / ne ljubi več ljubiti«. Da je človek brez ljubezni duševno mrtev, pesnica sporoča tudi z besedami, ki jih pripisuje svoji prijateljici in pesniški kolegici Neži Maurer v pesmi To je pa res krasno! (34): »Tisti, ki nimajo radi, / ki ne znajo imeti radi, se niso spomnili imeti radi, / ne znajo več imeti radi, / saj so živi, a v sebi so mrtvi«. Navdušujoča izpoved ljubezenskega užitka, ki iz telesnega prehaja v splošno bivanjskega, je pesem Ljubim biti tvoja ženska uživalica (89), lepa pesem o ljubezenski harmoniji pa je Pot v raj (17).

A prav v že omenjeni primerjavi med Vidino pesmijo Koščica in Strniševim Želodom se pokaže, kako je njena preokupacija kljub načelnemu neantropocentrizmu prav človek in njegova želja po pozitivni spremembi. In vendar je za protiutež poleg pesmi Koščica pesem Zvonček, v kateri je prvoosebni subjekt kar zvonček sam, začetek njegove vegetacijske faze cvetenja pa je predstavljen ne le s personifikacijo kot slogovnim sredstvom, temveč mu je z dejanjem molitve pripisana še duhovna dimenzija.

Pesnica se zaveda, da bi se bralcu (v pesmi Glasovi je v tej vlogi njen prijatelj, fizik Andrej Detela) lahko zdela njena poezija »preveč lahkotna metuljka šelesteča« (43), ali kot pravi v pesmi Ljuba moja Poezija Duše Dušica, »preveč svetla, jasna, enostavna« (62) in bi jo zato odpravil kot nepomembno. Vendar prav lahkotnost te poezije, ki se kaže kot jezikovna in motivna igrivost, poudarjeno idejnost, ki ji preti nevarnost, da začne bralca dolgočasiti, pretvarja v literaturo, saj vpesnjene napotke, kako ozaveščeno in zato srečno živeti, bistveno poveže s humorjem, ki je sicer že eden od »receptov« za srečno življenje, in otroško sproščenostjo, ki je tudi eden od postulatov v teh pesmih izraženih idej (»Ej, kar pridruži se nama! / Ni težko. / Je vse otroško lahko.«, pravi v pesmi Lepotica, lepota in ti, str. 20). Tako bi pravzaprav vse pesmi lahko poimenovali »prešerni izlivi«, kot je poimenovan eden od razdelkov zbirke. Razmišljujoči, razlagalni ton teh pesmi tako rahlja in odpira za individualno razprtje bralske fantazije vrsta literarnih postopkov, ki jih sicer večinoma pri avtorici poznamo že od prej: dialoškost oz. nagovornost, glasovne figure rime, onomatopoije, različnih ponovitev glasov znotraj besed, besedne igre, h katerim sodijo tudi razsekane besede, ki na ta način opozarjajo na svojo večpomenskost, pomanjševalnice, personifikacije pojmov, narečni in pogovorni izrazi, novotvorbe, ki niso le besedne (te so pogosto tvorjene kot sklopi), temveč se ponekod kažejo tudi kot zapletena in inovativna skladnja, vzkliki in uporaba za »idejno« poezijo nepričakovane, »otroške« motivike. To srečamo že v prvi pesmi Izviru (9), v kateri idejno težo pesmi razbremeni zaključna primera: »kot miška luknji v siru«. V pesmi Drevo spoznanja (16) je kombinacija (resne) resnice in šale reflektirana kot sposobnost »modrih«.

Vida Mokrin Pauer torej spreminja definicijo pesnika, ki je po romantiku Prešernu tisti, ki je sposoben prenašati močna, skrajna čustva: »al nebo al pekel«; za avtorico je to človek, ki vztrajno pričuje »nebo« in zna z vero vanj pozdraviti »pekel«, zato v nasprotju z romantičnim pesimizmom piše zelo optimistično poezijo.

(Objavljeno v gender številki Apokalipse št. 192, julij 2015)