Vita Žerjal Pavlin Vidi Mokrin-Pauer

Vesolje igrivega (pre)toka pesmi Vide Mokrin-Pauer

Vidine pesmi spremljam od začetkov njenega ustvarjanja. Vedno sem jih bila vesela, ker so odražale svojsko, pesniški umetnosti predano osebnost, izžarevale energijo, ki je bila zame navdihujoča. Danes ni nič drugače. Ko Vida v naslovni pesmi zapiše: »Svoje muhe si upam imeti« (str. 29) pogumno izraža svojo pravico biti drugačna, izstopajoča – tudi kot avtorica. Po eni strani jo to peha v osamo, posledično otežuje tudi njen socialni status, po drugi pa ji omogoča drugačen stik s svojo publiko (z otroki in odraslimi), posebej če jo nagovarja (v živo ali prek CD) še z lastno govorno interpretacijo pesmi.

Vidine pesmi so se v letih njenega ustvarjanja spremenile, čeprav mislim, da je bil njihov osnovni poetološki tloris postavljen že s prvo zbirko Mik (poezija med zgodbo in sliko). Kot v njej so tudi v zbirki Jupi za jantar! ( 2012) gradniki pesmi zgodbe z različnimi osebami (deloma sicer ne z ljudmi) in njihovimi dejanji ali manj dogajalno razgibane slike – situacije, ki pa jih oživljajo vsaj komentarji, tako da trpnosti v zbirki res ne najdemo. Tudi mik življenja in sveta v vseh teh letih ni zbledel. Občudovanja, navdušenja, vedno vnovične radovednosti je za Vido vredno vse stvarstvo v zelo raznorodni pojavnosti: »če pa je stvarstvo / slastno in strastno« (str. 38). Poudarjen je njegov čutni vidik, erotičnost in hedonizem, kar sproža izraze veselja in blaženosti, ki so, čeprav izhajajo iz notranjosti, tudi glasni kot vzklik »jupi!« Pesmi so torej hvalnice stvarstva, ode, kot jih nekajkrat imenuje avtorica, vendar to ne pomeni, da je njihov izraz slovesno povzdignjen, ker se teh hvalnic ne le bere ali poje, ampak kar »zavriska« (str. 73). Slaviti ni mogoče s trpljenjem, saj je izraz in pogoj zdravja (kot pravi v pesmi Sestra Florjana gor po hribčku Sveta Ana: »da si je martirij s prevali izbrala, / ker nošnje križa / in bičanja / ne odobrava, / saj želi ostati zdrava.«).

Verjetno pa se je od začetkov Vidinega pesnjenja spremenil njen način ustvarjanja: prepričana je, da pesem prikličeš, kar ni isto kot navdih, na katerega nimaš vpliva. Vida uporablja tudi avtohipnozo, v pesmi Gori voda pa pesem predstavlja kot tok.

GORI VODA

Pesem priteče skozi zid,

okna, vrata, tla, strop

in tretje oko

in me,

čarobnica,

mokra vsa od teka,

od pretakanja,

vpraša,

radovednica:

Zakaj si,

ljuba moja,

me klicala,

kot da bi

gorela voda?

Zato,

ker sva jaz in ti

ogenj,

ki v resMičnem

čarodejstvu

žubori.

Tudi naša zavest je tok, vendar poskus njenega beleženja na nadrealistično avtomatski oziroma nadrealistično sproščen način ni več bralsko zanimiv, čeprav je Vida ohranila modernistično načelo poudarjene jezikovne igre, ki ji omogoča spodmakniti marsikak otrdeli avtomatizem naše zavesti. Tok se uredi v vzorec, motiv, situacijo, ko se naša zavest osredotoči. Vida to stori s klicanjem, vabljenjem, z nagovorom ali besedo drugega, na katero se odzove. To, na kar se naša zavest osredotoča, je pogosto stvar kulture, konvencije nekega diskurza. Vida razveljavlja konvencije pesniškega diskurza zahodne kulture in svojo zavest osredotoča tudi na drobna bitja in predmete (predvsem v drugem razdelku Smeh), kar je po konvenciji značilnost poezije za otroke, pri Vidi pa prav tako tudi poezije za odrasle.

Vida z osredotočenjem daje pesniškemu toku dodatno informacijo, živost, energijo, ogenj. To je (njena) ženska samozavest, pomembnost, ki pa je, v največji meri v prvem razdelku Boginje, izražena vedro, saj je igriva odprtost bistvo ženskega principa. Tako je na primer komentar Boga na nenavaden martirij iz že omenjene pesmi Sestra Florjana gor po hribčku Sveta Ana hudomušen vzdih : »Oh, te moje babe!«. O ženskah pravi Vida tudi:

O, ženske zabavno hvaležne,

o, me si različno podobne,

ja, da da, vsaka s svojimi muhicami

letamo za sabo in vsakič

se pofočkamo, zmagamo:

En dva tri zame!

(Vse me pofočkamo se: En dva tri zame!, str. 13)

Med temi pesmimi je veliko tovrstne zavesti o specifičnem, čeprav »različno podobnem« ravnanju in občutenju žensk, ki tvorijo/mo posebno dragoceno skupnost, čeprav je ta del neke širše vitalnosti življenja. Kot beremo v pesmi Prinašalke svetlobe (str. 20):

Hvala ti, prisrčna punčka,

ptička, ženska, srčica sonca

in pesem prisrčna,

da smo s tabo lahko

zimžareče

prinašalke svetlobe

blesteče.

Vida že z naslovom razdelka Boginje pa tudi z nekaterimi pesmimi izven tega razdelka opozarja, da se z ženskami / ženskim povezuje tudi specifična metafizika. Božansko je zato za Vido »božensko«, boginje pa niso predstavljene kot odtujena, skrivnostna sila, ampak kot empatične, polne domišljije (Ful vesela kobila bela, str. 12) in pripravljene na tudi radoživo predajanje življenju (Dvojčici s škornji dopopkovnimi, str. 25). Pravzaprav z žensko živijo v popolni »sestrski spravi« (25).

Vida sicer enkrat zapiše »sem krona stvarstva« (str. 21), vendar ob pripombi, da je »dragocenost stvarstva /…/ tudi slon«. Njena vesoljska zavesti, ki jo oblikuje ob stališčih kvantne fizike o vsepovezanosti vsega v vsem namreč problematizira že samo opredelitev jaza: »lahko sem vsi« (str. 62), »da si kvantno jaz / in / da sem kvantno ti« (str. 80). Posameznik je del prepletenosti vesolja, ki problematizira tudi čas in z njim povezano vzročno-posledičnost: »sva hkrati cvet, sad in seme / sodelujočega namena.« (str. 82).

Spremni besedi Barbare Korun in Andreja Detela v naslovu poudarjata zvezo »prinašalka svetlobe«. Nanaša se na duhovni aktivizem te poezije, ki pa svoje teznosti ne posreduje na umetniško sterilen način, ampak z izjemno jezikovno in motivno domišljijo. Vida poziva k vedremu in človeško polnemu doživljanju sveta kot zdravemu in zdravilnemu načinu odziva na okolje. Za ljudi značilne moralne opredelitve niso del njenega kozmičnega pogleda, saj stvarstvo »ne odpušča, ker niti ne sodi« (str. 77), ker to ni religija. Vendar Vida v pesmi Bister poljub (str. 79) ugotavlja, da posameznik ne zmore povsem brez moralnega razsojanja, vsaj obsojanja sebe in osvajanja drugih, kar povzroča pomanjkanje jasnosti pogleda. Zato pesem zaključuje z željo po spremembi v skladu z lastno vesoljsko zavestjo:

Kar moram takoj spremeniti

in se v bistvu z vesoljem v celoti

bistro poljubiti.

Vesoljno, neantropocentrično zavest srečamo v slovenski poeziji vsaj pri Gregorju Strniši,¹ vendar prikazano na baladno-grotesken način. Zato je na mestu pripomba Barbare Korun v spremni besedi o zahtevni recepciji Vidine poezije, ki »potrebuje poseben pristop, posebno branje, branje iz izhodišča, ki morda v današnjem slovenskem literarnem prostoru ni tako običajen« (str. 87). To seveda ne pomeni, da ta poetika nima celo zelo davnega predhodnika. Vida sama ga vidi že v poeziji Hafisa. Prav poetiki vzhoda pa je bil naklonjen (tudi slovenski) modernizem in v postmodernizem ga je, kot kaže, ob spodbudah sodobne fizikalne teorije kvantnosti in izkušenj alternativnih, na pretoku energije osnovanih metod zdravljenja uspela prenesti prav Vida Mokrin Pauer.