Amonit

                                                                        Uskovnica, zgodnje poletje

V skalo vpet obod, tihi dom preplašene živali

ne daje umrljivosti nikakršnih poklonov.

Trpežno ždi z obzorjem na ramenu

v spiralo zvita, vase zroča kača.

Leta so utrip gorovja, ki tiho seda vase,

brezšumna so stoletja, lega zvezdni prah

in spet odide z drugim vetrom.

Smaragdni kuščar ostrmi mimogredoč,

potem zdrsi pogled za dolga tisočletja.

Nekoč pa, ko se s skal cedi življenje rož

in gresta drug za drugim po gorovju

kakor v Orfejevi zgodbi božja posvojenca,

se z njenih las odkrade duh po sveži morski soli,

takrat neznosno v vibi zaboli ‒

milo morje, zgibaj kamnate plasti,

razpri to pest, izpusti me, izpusti …