Zalka Drglin o P(l)asti za p(l)astjo Petre Kolmančič • Pesnice o pesnicah

Ko se glas razpira in plasti

Fragmenti ob branju pesniške zbirke Petre Kolmančič P(L)AST ZA P(L)ASTJO

Zalka, v polnočnem času, 8. september 2014

P(L)ASTI (str. 60) »Prebira te tam, kjer te še nihče ni izgovoril.«

Kaj dela pesem, če ne prebira tam, kjer te, me, nas še nihče ni izgovoril?

In: »ta pesem, ki je on« (IKŠOM JOVT EJ MESEP AT, str. 48) – zelo resna, lepa pesniška igra.

In vedno še nekoliko različno, v drugačnem dnevnem ali drugem nočnem času, ali v začetku razmerja, odnosa ali skozi poglabljanje in v preseganje določenih ravni; ko se eno občutje razcepi spet in spet, kot sljuda, polprosojen mineral z bisernim odsevom.

Ljubezenski odnosi, v njihovo bližino smo povabljeni kot priče upovedovanja, prisotni smo skozi njeno izrecnost, povabljeni z NJENIMI besedami opazovalke, ki NJEJ, isti in drugi, govori, kaj se dogaja. Pravzaprav govori, kako se dogaja. Ki govori v njej? Povabljeni smo ne le v opazovanje, pač pa v čutenje, kot navzočnost. V številnih ljubezenskih pesmih je to prav značilnost, ta raba druge osebe, in je hkrati nevsiljiva.

Hkrati pa je (še posebej) ob koncih nek premik, nek korak, neka vzpostavitev razdalj, distance, nakazana tudi v kurzivi; ali pa zgolj pomensko – ker je tako zares? Ker je potreben odmik zaradi bralske navzočnosti? Ker je to še en obrat in nova raven?

In ljubke duhovitosti, ki razrahljajo kako zaresno zadevo, v ravno pravi meri in na pravi višini:

»In imela si včasih tudi travnik, / pogosto si legla na hrbet v visoko travo, / z razkrečenimi nogami, in dolgo ostajala tako: / misijonarski položaj je zelo primeren za ljubljenje z oblaki.« (BILANCA STANJA, 64).

Izjemno potovanje v razsežnosti časa, prostora, odnosa ali bolje vse v množini, časov, prostorov, odnosov; še posebna občutljivost za tisto, kar je vmes, na meji, in je nič in lahko tudi oboje, na primer v pesmi NOČNI VID (str. 15), ko ugotavlja, »da smo zlepljeni obojestransko na zemljo in na nebo«; ali ko se namesto bipolarnosti noči in dneva … noč podaljša v dopoldne: »Včasih noč ostane še globoko v dopoldnevu.« (v pesmi NOČNI VID , str. 15), ali na je kjer se preveša noč v dan: »srh in opoj med tretjo in peto.« (NA PREŽI, str. 62) .

Pa ti lepe oddelitve na daljici in krožnici, vedno drobnejše in natančnejše, ali pa z različnih zornih kotov — tudi med odsotnostmi in prisotnostmi, bližinami in razdaljami, čakanjem in dejanjem oz. udejanjanjem: »Bližina bo še enkrat / zanikala samoto, čas, / človeka in boga.« (PRIBLIŽEVANJE BLIŽINI, str. 57); in še posebej v pesmi PRIBLIŽEVANJA (str. 98).

Odnos med zunanjostjo in notranjostjo, v sebi in med sabo in drugim (tudi drugim spolom);

pa spet podvojitev: »To je on, seveda je on. Pa tudi neon,« ( v pesmi KAJ SE JE ZGODILO?, str. 49);

med biti in ne-biti: »Nejasno veš, da je le hip, ko Je, / in potlej dolga večnost, ko Ni.« (HIP HIP, str. 63);

med trenutkom uvida, ko je »dano videti v žarečo sredico« (GOSI, 16) in ciklusi v človeškim življenju, ki je specifično žensko (ZAMAHI, str. 27), v tej na primer z verzi »Kar še boš, nastaja, in je že nastalo./Kar si bila, se še dogaja, in se je že zgodilo./ Medtem pa si ti, vedno ista, v zamahu.« … in med večnostjo.

Tišina ni le tišina, je »zbor tišin« (MASLENE NOČI, str. 32), ženska se odkriva P(L)AST ZA P(L)ASTJO , moški je (kot) »mirna prostrana pokrajina« — še mnogokje natančno prepoznanje in imenovanje; lepo.

Mi je všeč nenasilna raba (ne vem kako naj rečem) modernih?, morda pogovorno-strokovnih besed, kot so »labilno« (SVETOVI, str. 23), » … z ukrivljenim kljunom, / specializiranim za tvoje grlo«(NOČNI VID, str. 15) … in še marsikje drugje: »resonirajo«, »civilni pogled«, »muzika«, »ekstenzija«…

Pa všeč so mi na-novo-nastale besede, kot »žebiloji«, »zdaji«, »šeneji«, »temu tuju«, »temu zdaju«, ki so lepo organsko spojene v besedilo.

Pomen noči, ki se razpira v posebno budnost; sanje ‘posebnih kategorij’.

In pomen vida, pogleda (POGLED, PRVI, str. 12; NOČNI VID, str. 15), panoptični pogled (PANOPTIKON, str. 11), zrenja, motrenja.

Še posebnega premisleka bi lahko bile deležne pesmi, ki se dotikajo materinskega življenja ženske: »in svoja otroka, njune vrtiljake, tobogane, lunaparke / obiskuješ / in se vračaš od njih k sebi, domov, / pravzaprav tudi k sebi le zgolj na obisk.« (OBISKOVANJA, str. 96);

pravzaprav odnosa do živega »vedela si, / vsakega, ki prileze iz plodne vode, pa naj je še tako majhen, / je treba vzeti zares, / saj je vsota vseh resnic / natančno zapisana le v čistem otroškem pogledu.« (GULE DAŽ, str. 91);

do živalskega bivanja … oživčenja vode … (O BROTHER, WHERE ART THOU?, str. 25).

Nekatere pesniške zbirke so povabilo v svet zelo drugačnega čutenja in premisleka, do katerih me ločijo obsežni prostori; so tudi take, ki so pisane na kožo; tale je kar na tesno.

Sem radovedna, kako se od ene k naslednji in spet k naslednji p(l)asti ženskega glasu gibljete druge ženske in tudi, kako berejo / poslušajo moški? Je s tega bralskega konca mogoče kaj začeti o ženski / moški pisavi?