Zalka Drglin o Vmes Barbare Korun

Draga Barbara,

tvoje pesmi so … neprizanesljive.

Neprizanesljive so, ker v njih živi namera, izogniti se sleherni potvorbi, ne dovoliti si narejanja ali prirejanja, ki bi preglasilo izvorno. Odporne so na skušnjave z imeni »biti všečna drugim«, misliti in pisati tako, da bo sprejeto od drugih, računati na učinek in ga preračunavati glede na zunanja merila.

Neprizanesljive so pri osvetljevanju resničnosti. Še bolj natančno rečeno, skoznje sveti izkušanje resničnosti. In kot je značilno za izkušnje, ki pridejo iz skušnje, če si sposodim bistro misel, iz preizkusov, skušnjav, manjših ali večjih, robnih ali sredinskih, se resnica venomer izmika temu, da bi se poenostavila, noče biti ena resnica z veliko začetnico. Takšna je živost tvojih pesmi, z njihovo zavzetostjo za neponarejanje.

Življenje kot ga živiš, in kakor ga živiš, te vsakokrat na novo pokliče, da mu daš glas, in da omogočiš, da vanj posveti to, kar sicer ne zadostuje (če bi kdo menil, da zadostuje, ne bi bila to omnipotentno?), a je vir: »Ne, poezija ne zadostuje./ A prav ona je vir luči,/ ki zmore zlo napraviti vidno,« kot pravi Hannah Arendt, ko poroča o sojenju Eichmannu iz Jeruzalema, maja 1962.

Tako govoriš in vztrajaš v večkratni pripovedi, spet, znova: iz te čakalnice, iz onega hotelskega preddverja, iz tega stola, namenjenega postanku, s klopce in z mostu. V teh prostorih med enim in drugim strukturiranim opravilom in pomembnim opravkom je končno tisti čas, ki nam ga tako kronično primanjkuje. Nameniš ga za vestno opazovanje tega, kar je zunaj in tega, kar je notri; za vprašanja sebi in za vprašanja, namenjena svetu, temu, kar je in kar se spreminja.

A če rečem, da so tvoje pesmi neprizanesljive, je treba takoj povedati, da so hkrati sočutne: tako do človeka v njegovi ranljivosti, na primer ob njegovem/njenem soočenjem s sledmi, ki jih na telesu pušča čas, pa so tudi, kar je izjemno pomembno, izrazito sočutne tudi do tega, kar je zunaj-človeškega.

*

Zelo me je nagovorila ta drža, že s prvo pesmijo, kjer je hkrati pomembno oboje, bitje in svet, kjer je bitje v svetu, ki ne more in tudi noče biti izvzeto; in je svet, ki ga ogovarja. Ženska/človek v odnosu do same sebe in s tem do sveta, vedno zavestno že presejan/a skozenj, v enem trenutku je tu otrpla sovražnost, v drugem čudno ljubeče gnusen odnos. Tu so roke, naše tipalke v svet in hkrati prostorne sprejemnice. Z dlanjo, ki je bolj čutna in čuteča, s katero vodimo svinčnik in s katero božamo ali se v jutru z njo znajdemo v drugi roki, in s hrbtno stranjo, ki jo bolj vidimo, čutimo pa z njo manj. Koža na hrbtni strani rok postane ob zrelosti življenja pergament, na katerega piše življenje. Najbrž marsikaterega otroka očarajo roke tako kot so mene; še posebej hrbtne strani rok tistih, ki skrbijo zanje in jih negujejo. In morda zaslutimo, od kod razlika med našimi ročicami in izstopajočimi plavimi žilami babice ali očeta. Takrat se nam zdi, kot da so odrasli pred nami na poti in se nato srečamo s spoznanjem, da so te poti veliko bolj vzporedne, da smo začasno skupaj tu in zdaj. Lahko štejemo za srečo, če dočakamo možnost, ko se hočemo »… prepričati,/ ali bo moja koža kmalu tako pergamentna kot prej babičina in zdaj očetova,« kot pravi Čakalnica na letališču v Beogradu.

Svet se morda zdi celovit, a od blizu se kažejo razpoke: v tem, kar je zunaj in v notranjosti, ker prehaja iz enega v drugo: »… temno rdeče in vijolične barve, razpokanine tudi od znotraj.« Kar je ključno: ne vzameš zaleta, da bi jih preskočila, obstaneš, počakaš, včasih celo za nekaj časa obtičiš, ker hočeš predvsem pogledati vanje, prav zares. Šele nato je čas za naslednji korak v potrpežljivo vzpostavljanje vezi.

Vmes se zdaj rahlo, zdaj čvrsteje dotika pomenov, ki jih imajo vezi navznoter in navzven, zaradi katerih vsakdo postaja poseben. Kot micelij gliv prenaša sporočil po – za človeško oko komajda zaznavnih – podzemnih hifah je Vmes prostor in čas potovanja lahnih, včasih tudi ilegalnih poročil: po ženskih in po moških zvezah, po vezeh med ljudmi, prijateljskih, ljubezenskih, po zavezah in odvezah, v številnih oblikah, od objemov do slovesov … Med prihodi in odhodi se nekaj zgodi, tudi srečanja, ki so včasih mogoča edinole v vmesnosti: med ljudmi »Samo včasih/ se zjutraj znajdeva z roko v drugi roki/ in jo budna spet/ sramežljivo/ potegneva k sebi« (– kako tenkočutno zabeleženo!), med žensko in mačkami pred Hišo poezije (– vse greje decembrsko sonce). Govoriš v jeziku bližine in oddaljevanja, ki omogočajo prehode, o odprtinah v telesu in hiši, o pogledih skozi okna, ki so zaradi tega, kar je opazovalka postala, zdaj drugačni kot bi bili pred leti, in o vratih, ki jih nenadoma ni bilo več.

Ti prehodi, časi, ki navadno niso vredni omembe, ki jih nikjer ni, nobenega pomena si ne prislužijo, postaje, čakanje med eno in drugo nalogo, čakalnice na letališčih, prihodi in odhodi – nekaj, kar je treba zgolj prestati, no, danes bolj ali manj presedeti; – ti časi in prostori so deležni posebne pozornosti. Kako biti prisoten med tem, kamor se gre, kamor naj bi se šlo in tem, od koder prihajamo, ali kar se zapušča »In zapuščam. In zapuščam./ Zazrta v minulo, se s hrbtom/ približujem cilju, ki ga ne poznam.« Kako biti, kjer je treba pravzaprav resnično zdržati »Brezpomenskost,/ ki me vedno znova suva navzgor,/ kot napihljivo gumijasto žogo«; vzdržati to zapuščenost, in popustiti, prepustiti se, se vdreti. Vmes je tudi samo, je ednina in edina, dvom, samopregled, hujši od najstrožjega pregleda na meji, ki ga svetlopolta starejša niti ni deležna, in prevoji med pogledom navznoter, pod povrhnjico normalnega in pogledom ven, kakšno je tu okrog življenje. Ti pogledi pa nam razkrivajo tudi zapostavljene in spregledane lepote: negovana stanovanjca kot biser v školjki bisernici, drvarnice; z mehko in zanesljivo hojo živali »brezprizivno kot tale mačka!« O, ko bi le mi lahko tako hodili!

*

Tvoja pozornost na poseben način nagovarja nekaj telesnega v nas, kar je treba prenašati in prenesti, in kar nas prenaša – vse v enem. Telo je lahko nadležno, v Čakalnici zdravstvenega doma zanemarjeno; mu je sicer mar za udobje, a je v duši malomarno. Zapuščenost v odnosu do sebe kot do drugih raziskuješ tudi v razmerjih med resničnim in tem, kar je na zaslonu, »medtem ko dušo nosim zloženo čez roko kot plašč«, edino pôt na obrazih je še prepoznavno človeški, sraga je edini popis še enega brutalnega dogodka, ki skorajda ne pusti sledi; med ljudmi ni več pogleda, kaj šele s/pogledovanja.

In ne izvzemaš se: posebej se me dotaknejo okrogli oklepaji in zaklepaji, ta polifonost, s katero (se nam, se sebi) odmerjaš … »(brest me še kar naprej zasipava)«. Tam pri treh pesmih iz kraja Jyväskylä se odpirajo neke subtilne kako-biti, pričujočnosti, so pesmi iz redkega in svežega, visokega zraka. Ponekod po zbirki pa so še tiste rahlejšega nasnutka, z zvezdicami in brez naslovov, s poševnimi začetki zakazane v kazalu, izpisane v drugačni barvi; oboje bi si zaslužile poseben zapis.

*

Zbirka se ob že navedenem poglobi v izjemno pomembno tematiko. Uvodni napotek – hvala zanj – »Nečloveško je osnovni kontekst človeške eksistence« Galwayja Kinnella nam podariš kot brašno za zahtevno potovanje. Ta popotnica nas hrani v postankih ob globokem izkustvu človeške samote, ki jo obdaja nečloveška drugost. Vabi v premislek o tem, kako smo se naučili, da nečloveško pojmujemo za nekaj manj vrednega od človeškega. Nečloveško je še vedno pejorativna oznaka; pa je zato toliko bolj pomemben pogled, ki ga omogočaš, k drugačnemu vrednotenju vsega, ali natančneje, vseh, ki jih na različnih mestih vpokličeš med nas: rdeče bukve, bresta, jelke, volčiča, mačk, ovac, muh, trte … Tako pomembno je postati ob njih, neredko opredmetenih, skrajno prezrtih, ali pa izkoriščenih, izrabljenih, oropanih, ponižanih … ob njih, ki so okoli nas, ob žužnanju in premenah življenja. Pomembno se je zavedati velikega in obsežnega nečloveškega okoli majhnega, pogosto tudi oklevajočega, pa včasih zmedenega in skoraj prestrašenega sebstva, bitja, ki diha, in ki se sreča s tem, da včasih ne vdih ne izdih ni več mogoč; kar si, smo, kar sem. In s tega skromnega stojišča se Vmes pokaže še kot posebej pomenljiv naslov. Vmes med človeškim in nečloveškim? Prekrasno!

Šele skupaj sploh smo, še več, eden drugemu smo kontekst; za vsem tem pa, »… za vsem, kar je, je izvor in pogon …« S to slutnjo preseganja, ki je niti ne poimenuješ, ki rahlo zaukrivi prostor, z izvorom in pogonom bivanj, smo mi vsi tesno eden z drugim in ob drugem, in »trenje s svojim brezglasnim škripanjem/ povečuje radost srečanja.« Praviš, ne vidi se in je brez barve, vonja in otipa, pa je vendar ključna: kakšna radostna pesem o ljubezni, ki ni omejena zgolj na človeka!

Ključno tematiziranje v zbirki nas torej sooča z dvojnim vprašanjem. Najprej: kako sestopiti s privilegiranega človekovega položaja med druge, živali in rastline, torej kako po človeško bivati z ne-človeškim. Ne postavljaš se v položaj vsevedne pripovedovalke z vzvišene distance, pač pa pri Prihodu v Ratkovce vključuješ dejanskih šest smrek … in druge, naključne in nenaključne so-prebivalce z upanjem, da je dobrin dovolj za vse: »… tudi jaz poganjam korenine globoko v zemljo in srkam vodo iz zajema,/ ki je, upam, tako globok, da se bomo odžejali vsi.«

Kažeš nam nesorazmernost med nadvse superiornim položajem človeka kot merilom vseh stvari in živih bitij: ki jo lahko preberemo v kletkah za živali v živalskih vrtovih, zanje večnih čakalnicah, ki so pravzaprav mučilnice, prostori brez sončne svetlobe. Kažeš nam hkrati našo lastno ne-zavestno ujetost v življenjske kletke, včasih – upamo, da le na trenutke – , skorajda brez-dušno: »… Tu pa razpadajoča snov brez duha,/ telesno udobje brez drobca resnice.« Mimohod zdravilne boginje je v uteho bolnim ljudem, ki verujejo v odrešitev; kakšna je rešitev za zaprte šimpanze, orangutane in na smrt obsojene pujse?

Kar je tako presunljivo v nečloveškem svetu, je v sebi polna prisotnost, kot pri gorilah v wuppertalskem živalskem vrtu. Tako kot ljudje zapirajo oči pred prizori iz klavnic, sem, priznam, morala brati o ujetništvu goril, teh čutečih in pametnih bitjih, bolj od strani, malone zgolj oplaziti s pogledom. Kdor si res upa zaprtim gorilam, panterjem, volkovom pogledati v oči, je od silnosti srečanja in prepoznanja povzročenega gorja globoko osramočen v svojem krogcu človeškega. Hvala za pesem Lambada, Strunjan, novembra; ribe, namenjene kosilu, so moja otroška travma, neke počitnice ob Bohinjskem jezeru sem od groze čisto zmrznila ob spoznanju, da naj bi za svoje kosilo odločila o usodi ene izmed plavajočih v akvariju gostišča.

Problematika odnosa ljudi do ne-ljudi je izredno aktualna: ob živalskem vprašanju se sprašuješ še nekaj drugega: kako je sploh mogoče nekatere skupine ljudi, na primer begunce, prestaviti v polje zunaj človeškega, kar potem nekomu zagotavlja, da zaradi ne-človeških dejanj in nehanj do njih ne občuti ne sočutja ne krivde. Srh vzbuja strašni prizor, skoraj kot že-nekoč-viden, ki je zate prvi prizor, zjutraj pred zoro »… prvi prizor/ ko sem prvič prišla v tovarno Beti/ zjutraj pred zoro«; ko je pretresenost priče najgostejša, in se potem dneve in noči sprašuje kako naj povem. Prav naslednja kitica z zadnjima dvema verzoma in še enim za prazno vrstico »in vendar povsod ta vonj/ ta globoki ostri in sladkasti vonj/ vonj po človeku// nikoli ga ne bom pozabila« do konca razgali ta drugi razcep človeškega iz uvodnega citata. Vonja po človeku se nikakor ne da spraviti na papir, ga pa ni mogoče pozabiti, ker je odtisnjen v spomin kot paslika koncentracijskega taborišča. In vse to je treba prežvečiti, da bi na koncu, v zaključni pesmi Hannah Arendt poročala: »Razpadel mi je jezik. Sestavljam ga nazaj,/ potrpežljivo, natančno,/ stran za stranjo, stran za stranjo.«

Obe vprašanji – človeškega odnosa do živali in samo vprašanje postavljanja ločnice med človeškim in nečloveškim sta pomembni in bržkone prepleteni eno z drugim bolj, kot smo pretehtali tule; skupni imenovalec je povzročanje zla. Za vse živeče ostaja naloga soočiti se z vračajočim vonjem po človeku. Pomembno je, da se vrača in da trka pri nas z nujnim vprašanjem: Kje vmes pa smo?

*

Zame je Vmes pesniška knjiga o tem, kar je med osebo in svetom, v tem prostoru med eno/enim in drugim, med eno/enim in vsem, ki gleda, kakšno je tu okrog življenje. Ki hoče videti in vedeti, ki strahu pogleda v oči, vztrepeta, a potem gre naprej: »in potem grem naprej, počasi, taka/ kot sem – nepopolna, nedokončana – / nepokončljiva.«

… to je resnična poezija, resnična; in nanjo mislim kot na močno in neprizanesljivo; moj poklon.

Ko tole pišem, sedim po velikim divjim kostanjem, na tvojo knjigo pa naletavajo prosojno belo rožnati venčni lističi divje češnje, zato ker vmes posega vetrič … in ljubeznivo dekle, ki streže, se nasmehne: »Na mizi imate divjo češnjo, v čajniku pa japonsko.«